Dva Primorca, zamejca, ki sta dosegla zavidljivi obletnici, eden sto, drugi pa devetdeset let življenja. Dva slovenska kulturna stebra, dva vseevropska pisatelja, dva slovenska rodoljuba, dva aktivna Evropejca! Eden konservativni liberalec, še vedno čili stoletnik Boris Pahor (Trst *1913), drugi, aktivni kristjan Alojz Rebula (Šempolaj pri Trstu *1924), ki je v preteklih dneh praznoval svojo 90. letnico rojstva.
Oba sta iz deželice blizu toliko opevane reke Soče, ki krvava od morije v prvi svetovni vojni, ni mogla izpolniti naročila pesnika Simona Gregorčiča: “Takrat se spomni bridka Soča, kar gorko ti srce naroča:… Srdita čez bregove stopi in tujce, zemlje-lačne, utopi na dno razpenjenih valov!”
Okrvavljena Primorska je po prvi svetovni vojni pripadla Italiji in naša mlada junaka sta v medsebojni časovni razliki enajstih let okusila usodo manjšincev. Nekaj časa pod fašizmom pa tudi pod nemško okupacijo.
Boris Pahor
Boris Pahor je zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto (OF) doživel internacijo v nemškem koncentracijskem taborišču. Svoja doživetja je, tudi kot spomin umrlim sotrpinom, objavil v svetovno znanem romanu z naslovom Nekropola in je zanjo, od francoskega predsednika prejel najvišje francosko državno odlikovanje – naslov viteza Legije časti.
Vseh večjih Pahorjevih literarnih del je več kot štiriinštirideset (romanov: 14, kratke proze: 5, esejistike: 8 in drugega). Ob prikazovanju preteklih doživetij in usode svojih rojakov v času evro-azijskih totalitarizmov v njih zagovarja pluralistično –demokratične koncepte v politiki in kulturi. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike in dokaj dobro poznana. Zato ni čudno, da je bil avtor že nekajkrat predlagan za Nobelovo nagrado. Slovenija mu je, poleg drugih priznanj, podelila tudi Prešernovo nagrado. Slovenska Akademija znanosti in umetnosti pa ga je sprejela med redne člane.
Zaradi svoje značajske trdnosti Pahor nekaterih priznanj ni hotel sprejeti. Tako je v osamosvojeni Sloveniji zavrnil naziv častnega meščana mesta Ljubljane, z argumentom, da Slovenija v stari Jugoslaviji ni pokazala dovolj zanimanja za Primorske Slovence. Po končani vojni pa je zavrnil tudi priznanje tržaškega župana za požrtvovalno in pomembno protinacistično uporništvo v času nemške okupacije, ker v obrazložitvi ni bilo omenjeno njegovo antifašistično delovanje.
V času po drugi svetovni vojni je pisatelj Pahor zelo aktivno spremljal dogajanje Sloveniji. Ob svoji disertaciji o Edvardu Kocbeku, ki jo je branil v na univerzi v Padovi, je prišel do tedaj skritega podatka o zločinskem poboju iz Avstrije vrnjenih domobrancev. O tem je obvestil Edvarda Kocbeka in posredno tudi slovensko javnost. Tako sta oba kot nekdanja podpornika prišla navskriž s slovensko oblastjo. Pahorju je bil zato za nekaj časa prepovedan vstop v Jugoslavijo.
Boris Pahor je tudi kot stoletnik ostal zvest svojemu poslanstvu. V Sloveniji skoraj ni kulturnega ali sploh javnega problema, ki bi šel neopazno mimo njega. S svojo samorodno drugačnostjo in svetovljanstvom pa zna, tudi kot stoletnik, potegniti za seboj različne generacije bralcev.
Alojz Rebula
Velja za največjega živečega slovenskega katoliškega intelektualca-pisatelja. Kardinal Franc Rode je o njem zapisal, da “ne v prejšnjih, ne v sedanjih časih med našimi književniki nismo imeli človeka, ki bi s takim žarom in tako jasno branil stališča krščanstva in slovenstva ini bi bil poleg tega med ljudmi tako poznan.”
V zadnji številki Družine, posvečeni Rebulovi 90 letnici, avtorica slavnostnega prispevka primerja Rebulo s francoskim mislecem Blaisom Pascalom in ugotavlja: “ista globina razmišljanja, ista genialna pronicljivost uvidov, isti izzivalni prikaz krščanskega paradoksa, isti smisel za misterij bivanja, isto trezno skoraj tragično občutje človekove usode na svetu , ista odprtost v neskončno, isto hrepenenje po večnosti.”
Od osamosvojitve pa do danes pisatelj Rebula v vsaki številki tednika Družina, v rubriki pod naslovom Credo, objavlja svoje prispevke, v katerih odkrito in prepričljivo izpoveduje svoje krščanstvo. Ni verskega problema, ki se ga ne bi lotil in ga razumljivo razložil. Mnogi bralci Družine najprej odprejo »Rebulovo« stran, da najdejo zadnjega od doslej približno 1500 njegovih prispevkov.
Pisatelj Rebula ni le pričevalec, ampak tudi temeljit poznavalec krščanstva in njegove zgodovine. Širša obzorja mu je omogočil tudi študij (z doktoratom) klasičnih jezikov. Svoje znanje je posredoval mlajšim generacijam, ki jih je do upokojitve poučeval na Državnem znanstvenem liceju s slovenskim jezikom v Trstu.
Njegovi romani (vseh je preko 20) so v veliki meri posvečeni našim zamejcem in utripajo z evropsko in slovensko zgodovino v njunih odločilnejših obdobjih vse od Antike naprej. Kljub temu, da je nekaj svojih del posvetil tudi zgodovini na Apeninskem polotoku, je Rebula postal v italijanski kulturi znan šele v zadnjem času, ko mu je italijanski predsednik podelil častni naslov Viteza italijanske legije časti
Čeprav naša visokoletnika starostno ločuje le enajst let sta pogosto sodelovala. Poznavalci opažajo celo umetniški in miselni vpliv starejšega Pahorja na mlajšega Rebulo, kljub razliki v njuni ideološki usmeritvi.
Sodelovanje med Pahorjem in Rebulo je bilo tudi usodno. V Trstu sta skupaj izdajala revijo Zaliv, v kateri sta objavila zapis o zgoraj omenjenem pokolu domobrancev. Še pred osamosvojitvijo Slovenije pa sta skupaj s še dvema avtorjema izdala knjigo prispevkov s srečanj na takrat edini slovenski »svobodni« univerzi, v Dragi na Primorskem. Obe publikaciji sta bili do osamosvojitve Slovenije v domovini prepovedani. Od leta 2009 sta obe naši ‘zvezdi’, Boris Pahor in Alojz Rebula, skupaj redna člana Slovenske Akademije znanosti in umetnosti.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
