P. Rožič, Slovenski čas: Meditacija s Teboj, Beguncem

Gospod Jezus. Ti ljubiš vsakega človeka in uboge še prav posebej. Ljubezen izkazuješ bolnikom, obsedenim in zapuščenim. Celo sam si ubog. Ob rojstvu si položen v revne jasli in ob smrti na sramotni križ. Enačiš se z lačnimi in žejnimi. Z nagimi in bolnimi. Z zaprtimi in tujci. »Tujec sem,« praviš in kličeš k delom usmiljenja in prijatelje vabiš k enakemu ravnanju.

Gospod Jezus. Ko mi zapoveduješ ljubiti po svojem zgledu, me danes usmerjaš k ljudem na begu. Vabiš me, da bi moja ljubezen do teh ljudi postala vidna v dejanju in resnici. Saj če se Ti enačiš z ubogimi in tujci, potem si Ti z njimi. Kako naj bi Te v njih ne ljubil tudi jaz! A kako konkretno?

Gospod Jezus. Opažam, da glede tega nisem povsem svoboden. Strah me je. Najprej številk. Čez Sredozemsko morje se je samo letos v Evropo podalo že več kot 300.000 beguncev in migrantov. Na tisoče ljudi vsak dan prečka tudi »balkansko pot« – preko Grčije do srca celine. Mnogi med njimi se utopijo, zadušijo ali umrejo nasilne smrti. Nato se ustrašim fotografij: množice ljudi, revščine, nasilja, solz, krvi. Nato vidim ljudi, ki protestirajo proti migrantom. In vidim tiste, ki protestirajo proti tem, ki demonstrirajo proti migrantom. Nato se ustrašim teorij zarote. Nekateri pravijo, da so vsega krivi Američani. Oni naj bi ustvarili valove beguncev in jih ščuvali proti Evropi, da jo sesujejo. Drugi pravijo, da nas prihajajo islamizirat. Številni, ki so se urili v vojnah od Afrike do Afganistana in Bližnjega vzhoda, naj bi nas napadli. Nekateri so nas že – z bombami in orožjem. Spet tretji ugibajo, da so begunci posledica medijske gonje prostozidarjev ter orožarske industrije zahodnega sveta. Poleg zarotnikov se včasih bojim teh, ki jih je strah vsega tujega.

Gospod Jezus. Med fotografijami vidim tudi njega, ki ga Cerkev kliče za Tvojega namestnika na zemlji. Pred kratkim je znova pozval k pomoči beguncem. In naj begunske družine sprejmemo na župnije ali v redovne skupnosti. Spominjam se tudi slik, ko je sveti oče na svojem prvem potovanju obiskal prav begunce. Frančišek ljubi. In njegova ljubezen počasi preganja moj strah in mojo nesvobodo. Hvala Ti zanj. Hvala Ti tudi za druge, ki jih vidim delati in moliti za begunce in z njimi. To mi v srce vlije dodatnega poguma. Tako molim, da bi Ti v beguncih in migrantih služil tudi jaz. In mnogi moji bratje.

Gospod Jezus, ko se sedaj srce že ogreva za službo Tebi v beguncih, pa se v glavi postavljajo vprašanja. Sprašujem se kot filozof. Pa politolog. Ali kot teolog. Pa kot državljan Republike Slovenije. In kot Slovenec. Tudi kot Štajerec. Pa kot moški, rojen v SFRJ. Pa kot sin, vnuk, brat, stric, svak. Pa kot član redovne skupnosti. Kot jezuit. In duhovnik. Cel kup vprašanj se mi postavlja. Z raznih kotov. Sem človek mnogih identitet in se upiram predalčkanju.

Gospod Jezus. Mnogi popredalčkajo begunce in migrante. Da to niso. Da so teroristi. Da imajo denar. Da so moški. Da so muslimani. Da smrdijo. Morda je kaj od tega res. A tudi begunci in migranti niso enolični ljudje, ampak imajo več identitet. So očetje, matere, revni in manj revni, otroci, in hkrati državljani držav, ki razpadajo v nasilju ali bedi. V sebi nosijo bogastvo raznolikosti. Razmišljam tudi o njihovih vprašanjih. Bom uspel priti čez mejo? Bom dobila delo? Bo za menoj prišla še žena z otroki? Bo zvečer kaj za pod zob? Zakaj me tako grdo gledajo? Čemu sem sploh zapustila domovino? Bom v Evropi našel mošejo? Bom našel župnijo, kjer bom deležen zakramentov? No, tudi ljudem v Evropi se porajajo mnoga vprašanja. Bo obstal naš narod? In katoliška vera?

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.