P. Koder za Demokracijo: »Niso preboleli zavrženih obtožb v primeru Elana«

Pavel Koder je bil v begunjskem Elanu podpredsednik (član) poslovodnega odbora, zadolžen za gospodarjenje in naložbe, kamor so spadali naslednji sektorji: planiranje in analize, računovodstvo, finance, firme v tujini in sektor avtomatske obdelave podatkov. Iz Elana je odšel še pred osamosvojitvijo, s kasnejšimi dogodki v tem nekdanjem gospodarskem gorenjskem ponosu pa ni imel nič več skupnega.

Javnosti je bolj znan kot nekdanji finančnik v Elanu. To ga je spremljalo vsa leta po osamosvojitvi in še vedno plačuje visoko ceno za to. Zdaj je v zaporu na Dobu, na odprtem oddelku, kjer sva se pogovarjala v četrtek, 22. januarja 2015. Čeprav fizično zelo bolan, je njegov um še vedno zelo bister, spomin pa izreden. Med pogovorom sva nekajkrat naredila premor, da si je nabral novih moči za nadaljevanje. Pogovarjala sva se o tem, zakaj je v zaporu, o razmerah v njem in o postopkih pred sodiščem v povezavi z ugotavljanjem resnice in varovanja človekovih pravic. Zadnji del pogovora se je nanašal na Elan, njegovo poslovanje in darila ter gotovino, kar vse so prejemali takratni partijski funkcionarji nekdanje skupne države.

Pavel Koder prav danes, na dan izdaje tednika, praznuje 81. rojstni dan. Ima Parkinsonovo bolezen, ki je v bistvu degenerativna bolezen osrednjega živčnega sistema, in arterijsko hipertenzijo, za katero velja, da je eden glavnih in najnevarnejših dejavnikov za srčno-žilne zaplete. Bolezen hitro napreduje, zato težko hodi, težko piše in težko govori. Bolezen je mogoče zdraviti le z zdravili in s spremembo življenjskega sloga. Če tega ni, obstaja veliko tveganje za možgansko ali srčno kap.

Pavel Koder, doma iz Tržiča, prestaja kazen po sodbi iz leta 2013, ko so ga obsodili na 26 mesecev zaporne kazni. Po tej obsodbi bi bil lahko danes že na pogojnem odpustu. Ker pa sodišče rešuje še eno kazensko zadevo, ki še ni pravnomočna in jo je Višje sodišče v Ljubljani enkrat že zavrnilo ter poslalo v vnovično odločanje prvostopenjskemu sodišču, je deležen ostrejših ukrepov. Tako ima mesečno pravico le do treh prostih izhodnih dni. Ker dela, kar pomeni, da pometa in čisti okolico zapora, mu vsak mesec pripadata še dva prosta dneva.

Nazadnje sva se srečala pred približno 22 leti. Veliko se je spremenilo, znane so nam tudi vaše velike zdravstvene težave. Kaj vas pesti, kako se počutite?

Počutim se zelo slabo, pa tega niti ne razglašam, saj sem bil vedno navajen veliko potrpeti. O svojih težavah tudi sicer nerad govorim. Pred dobrimi štirimi leti sem zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Še pred tem in tudi zdaj pa se stopnjuje arterijska hipertenzija, ki me skoraj bolj ovira pri normalnem življenju kot Parkinsonova bolezen. Zaradi teh težav sem tudi že večkrat padel, tako da nisem mogel vstati in so mi prišli pomagat drugi, da so me dvignili s tal. Predlanskim, ko sem delal doma na vrtu in sem nato požgal trebež, se mi je na primer zavrtelo in sem padel v goreče pleve. Na srečo sta bila blizu hčerka in vnuk, da sta me potegnila stran, hlačnica je že gorela. Sam se ne bi mogel rešiti. Vse to je posledica bolezni. O vsem tem nerad govorim, vendarle je zelo težko, ko moram pri svojih skoraj 81 letih starosti še prestajati kazen, za katero menim, da jo prestajam po krivici.

Po dostopnih podatkih ste najstarejši slovenski zapornik, povrh še zelo bolan. Verjetno ste zdravniška spričevala predložili tudi sodiščem. Kako so se ta odzivala na to in ali imate zaradi bolezni v zaporu kakšne ugodnosti, posebno skrb, zdravnika in podobno?

Vse zdravniške izvide, ki sem jih v času sojenja pridobil od zdravnikov, prej v Radovljici, potem v Ljubljani na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) oziroma na polikliniki od gospoda primarija dr. Matjaža Turela in prof. dr. Petra Rakovca, sem predložil tudi sodišču. Vendar pa moram reči, da sodišča niti v Kranju niti v Ljubljani mojega zdravstvenega stanja niso prav nič upoštevala. Če bi to upoštevali, bi me drugače obravnavali, kot so me.

So bila tudi kakšna posebna zdravniška navodila za obravnave?

Tudi. Glede na potrdila sodna obravnava v mojem primeru ne bi smela trajati več kot 20 minut, temu bi moral slediti presledek 20 minut, obravnava naj bi trajala največ uro in pol v enem dnevu. Ne bom rekel, da je trajala po ves dan, vendarle pa je v Kranju kdaj trajala tudi po 2 uri in pol.

Kako pa vas obravnavajo v zaporu, upoštevajo vaše zdravstveno stanje?

Ko sem prišel v zapor, najprej na zaprti oddelek, tega ni noben upošteval. Zelo hitro bi lahko ugotovili, da se ne morem gibati, da opletam od okna do vrat, težko prevzamem hrano, tudi jedel nisem. Če bi to upoštevali, potem bi me, če nič drugega, takoj namestili vsaj v polodprti oddelek, če že ne v odprtega. Toliko pa so menda penologi, da vedo, da človek, ki gre v deveto desetletje svojega življenja, vendarle ne more storiti ne vem kaj. Pobegniti ne more pa tudi nič drugega, tega, kar mislijo, da bi lahko naredil zapornik, bolan človek v devetem desetletju ne more več narediti. Nobenih ugodnosti ali izjem ni bilo.

Kako je potekala vaša namestitev v zaporu?

Najprej sem bil 10 dni sam v sobi, v bloku številka ena. Po pravilih bi bil tam lahko tudi 30 dni, a kolikor vem, toliko časa ni nihče v osami. Nekateri so celo samo dan ali dva, nekateri, ki sem jih pozneje srečal, so mi povedali, da so bili tam samo po štiri, šest dni in podobno. Iz bloka ena so me nato premestili v zaprti oddelek, blok 4, moje bolezni in stanja niso prav nič obravnavali, čeprav je vse več kot očitno. Še celo palico, ki jo uporabljam pri hoji, so mi odvzeli, čeprav sem jim predložil zdravniško spričevalo, da jo nujno potrebujem. Šele čez tri mesece, 24. junija 2014, ko je tudi zdravnica v zavodu potrdila, da moram pri hoji uporabljati palico, so mi dovolili, da jo uporabljam.

Pogovarjala se je Vida Kocjan.

Več lahko preberete v Demokraciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.