Slovencem in Italijanom bi privoščili nemški scenarij korenitega, gladkega, zdravilnega reza, ki distancira od zgodovinske gnusobe – in tako omogoči svobodno, ustvarjalno življenje naprej.
V Sloveniji doživljamo ta čas delirij pobesnelega agitpropa. Gre za zasvojenost z oblastjo t. i. retencijske levice in nanjo vezane paradržave, ki je zaradi nenadnega odstopa njihove vlade v začetku leta ostala brez realnih vzvodov oblasti.
Vzpon radikalne ideologije na oblast, permanenten boj za obstoj te oblasti pa je vedno povezan s kriminalnimi dejanji (množični uboji, kraje, laži), kar pa je z njihove strani povsem dopustno sredstvo za dosego cilja – idealne družbe brez socialnih razlik.
Janez Juhant: Na etično osveščenih, kulturno izobraženih, dobronamernih in dialogu privrženih državljanih, se gradi skupno dobro in blaginja države. Vsak je za to odgovoren na svojem mestu, v družini, sosedstvu, na delovnem mestu. Vodilni v družbi in tudi v Cerkvi pa naj sistemsko spodbujajo to prenovo za osvobojeno Slovenijo.
Totalitarni obrazci, ko se človekove pravice suspendirajo zaradi višje idej, v družbi obstajajo in se pogosto celo krepijo. Posledično povprečen slovenski izobraženec ni sposoben sprejeti še manj pa razumeti standardov, katere nam »vsiljujejo evropski birokrati iz Bruslja in Strasbourga« vključno s sodniki EU in Evropskega sodišča za človekove pravice.
Na Češkem po končani lustraciji ni nikogar, ki bi zase trdil: »Jaz sem država.«
Slovenski pomladni pol ima dva problema. Po eni strani je nehote vpet na voz preteklosti, ki ga vleče po svoje. Drugi problem, ki je bolj zunanjega značaja, je v tem, da tranzicijsko-kontinuiteta stran že več let uspešno zavira sprožilce procesov, ki bi lahko prinesli spremembe, kakršni se dogajajo v Južni Ameriki.