Kjerkoli po svetu ostanejo v stiku z ženskami po splavu, izvedo, da se velika večina žensk, skoraj nobena, ne bi odločila za ta težak korak, če bi jih oče otroka podprl. Naj ponovim, ker se mi zdi to bistveno, da razumemo vsi. Več kot 80 odstotkov otrok, ki so jih hoteli splaviti, bi preživelo, če bi očetje otrok podprli mamice v času nosečnosti.
Mar more mati pozabiti svojega otroka. Da to ni mogoče, potrjuje tudi zgodba te nesrečne žene, avtorica knjige »Rodila sem angela«. Nikakor ni osamljena tale zgodba. Koliko žena, morda celo vse življenje, ječi in toči solze za svojimi otroki, ki jim je bila kratena pravica do življenja. In z vsakim hudim grehom pride iz pekla na svet demon. Splav in evtanazija sta zločin, pa če to priznamo ali ne!
Družba, ki ne spoštuje življenja, ne spoštuje sebe. Življenje ima dostojanstvo samo na sebi. Človeška oseba ima pravico do življenja in do primernega zdravljenja že samo zato, ker je. In to od spočetja do naravne smrti. Kakršen je namreč odnos družbe ali posameznika do najšibkejših ljudi v družbi, toliko družba ceni sebe, toliko posameznik v družbi sprejema sebe.