Že kar nekaj časa poslušamo grozeče napovedi o koncu skupne evropske valute, evro. Lansko leto je ob katastrofi v Grčiji in slabih obetih za Španijo, Portugalsko in Italijo bilo teh napovedi polno, a glej ga zlomka, šteje se leto 2012, februar, in voz se še vedno premika naprej, četudi sila počasno.
V resnici se tudi EU že dolgo časa napoveduje konec, kakor se napoveduje konec tako imenovanemu evropskemu modelu, ki veliko stavi na socialo. Če smo pošteni, se konec napoveduje tudi ZDA, ki da ne bodo mogle več dolgo prenesti bremena svoje zadolžitve in preobremenjenosti z vojaškimi operacijami po svetu. Napoveduje se ga tudi Rusiji, ki da je propadla država, kjer nič ne deluje in je večina prebivalstva ves čas alkoholizirana. Napoveduje se ga tudi Kitajski, ki da je policijska država z nepopravljimi nasprotji, v velikem napihnjenem ekonomskem balonu, ki bo zdaj zdaj počil.
Pogledati moramo, kdo to napoveduje in hitro nam postane jasno, da gre večinoma za želje ljudi, ki bi radi videli propad države ali sistema, ki ga ne marajo in potem svoje napovedi zapakirajo v razne analize in komentarje. Američani so tako hitri pri pisanju komentarjev, da je Evropska Unija nenaraven projekt, ki nima prihodnosti, Rusi fantazirajo o razpadu ZDA in tako naprej.
Seveda so še druge možnosti. V primeru evra na primer, lahko gre le za umetno ustvarjanje kriznih razmer, s katerimi se skuša prebivalstvo prepričati, da so potrebne spremembe in glejte, EU še vedno obstaja, evro imamo tudi, evropski voditelji pa sanjajo o še tesnejših povezavah, ne da bi navadne državljane to kdo vprašal. Stara modrost je, da se da krize dobro izkoristiti in se pod plaščem reševanja vpelje rešitve, ki bi jih v normalnih časih podprl malokdo. Tako se lahko zgodi, da bo po nekaj letih črnih oblakov Evropska Unija mnogo tesneje povezana in bo imela močnejši center, v Bruslju ali celo Berlinu.
Vsaki državi, vsaki valuti, vsakemu sistemu prej ali slej pride konec. Toda prej kot konec, ponavadi pride preoblikovanje. Ljudje morajo živeti naprej in tudi ob velikih krizah in političnih pretresih se izoblikujejo novi načini sobivanja. Evro je, tega ne smemo pozabiti, politični projekt povezovanja evropskih držav in bo obstajal tako dolgo, dokler ga bodo najpomembnejše države podpirale, četudi ga bo v najslabšem primeru prizadela huda inflacija in padanje vrednosti. Ampak če v Berlinu in Parizu rečejo, šli bomo naprej z evrom, tako tudi bo, četudi vmes v Grčiji izbruhne državljanjska vojna. Enako v ZDA. ZDA lahko tudi bankrotirajo pa bo $ še vedno obstajal in v Washingtonu bodo našli poti, da državo vzpostavijo na novih temeljih. Posledično bodo mnogo šibkejši, a še vedno bodo tam.
Vse te napovedi propada je treba jemati z rezervo in se vedno spraševati, kdo jih izreka in kakšne so njegove prave želje.
Vir: Sašo Ornik, Jinov svet
