(Vsaka morebitna podobnost z razmerami v Sloveniji je zgolj naključna …)
V ureditvi cestnega prometa in v vsakokratni hoji ali vožnji je razlikovanje med smerjo desno in levo zelo pomembna kvalifikacija, a tudi pripravljenost, da to kvalifikacijo uporabljamo, saj znati se prav obrniti še ne pomeni nujno, da se tudi res prav obrnemo. Pri tem je koristno, če razumemo nekaj osnovnih pojmov. Tako je denimo na križišču z nasprotnima izhodoma glede na vhodno in izhodno pot obrnitev v desno ali pa v levo nujno skrajna. Če bi se z vozilom v takem primeru obrnili le za 8 in ne za 15 stopinj, bi končali bodisi v grmovju, v potoku ali reki, ki teče mimo, ali pa v kaki zgradbi. Tisti, ki se načeloma tudi v cestnem prometu bojijo »skrajno leve« ali »skrajno desne« obrnitve, imajo navadno veliko srečo, če po taki vožnji še morejo kako zlesti iz prevrnjenega ali pa zmečkanega vozila. Tisti, ki si izpita za vožnjo niso kupili, ampak so se teorije in prakse dobre in varne vožnje v resnici naučili, vedo, da pojem »skrajnega« kaj pove šele, če vemo, ali se nanaša na kaj dobrega ali pa na kaj slabega. Tako na cesti ni prav nič narobe, če se kdo na pravokotno strukturiranem križišču obrne bodisi skrajno v levo ali pa skrajno v desno, morda hoče pot tudi nadaljevati skrajno naravnost naprej ali pa se morda vrniti, spet skrajno naravnost nazaj. Odločiti se v takem primeru za najbolj »zmerno« lego, za najbolj sredinsko in nevtralno bi pomenilo, da se, če peš, postavimo na sredo križišča in se od tam ne premaknemo ali pa tam parkiramo svoje vozilo in se tudi ne premaknemo več v nobeno smer, saj bi vsaka z ozirom na to sredino pomenila tako ali drugačno, a vedno skrajnost. Dober pešec ali dober voznik pa vesta, da je glede na izbrani cilj poti edina primerna usmeritev le skrajna glede na vse druge, namreč tista, ki edina pripelje naravnost do cilja.
V tej luči je tudi mogoče razumeti na prvi pogled naravnost nevarne Jezusove besede, izrečene v zadnji knjigi Svetega pisma, v Razodetju, kjer pravi: »Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,15-16). Odločitev za Kristusa je v vsakem primeru skrajna. Biti na pol ali četrt kristjan je tako nemogoče, kakor je nemogoče, da bi bila ženska na pol ali na četrt noseča. Zakaj je to tako skrajno razdeljeno? Ker je delna resnica v vsakem primeru še vedno celovita laž. Ker je delna pravičnost v vsakem primeru še vedno celovita krivičnost. Ker je delni mir v vsakem primeru še vedno celovita vojna. Skratka: dobro je dobro samo, če je dobro v celoti – zlo pa je vedno v celoti, tudi če se manifestira le delno. Tako med Bogom in njegovim nasprotnikom ne obstaja zmerna, srednja, »ekumenska« odločitev, ampak samo skrajna: ali Bog ali njegov nasprotnik – kombinacija pomeni izbiro nasprotnika! Se je potem treba teh, ki so vendar izbrali Boga, ker so sprejeli skrajno odločitev, bati? Ne, saj skrajna odločitev za Boga pomeni, da bo tak človek skrajen v resničnosti, skrajen v pravičnosti, skrajen v dobroti, usmiljenju in ljubezni. Se je res treba tega bati? Lahko bi se mi primerilo, da bi v prehitrem navdušenju zapisal: Ne, skrajno dobrega se res nikomur ni treba bati! To bi bil sicer spet skrajno dobrohoten, ne pa tudi nujno skrajno dober, namreč pravilen odgovor. Skrajnosti dobrega se res ni treba bati tistim, ki so se sami odločili za skrajnost dobrega, torej za Boga. Ta pa, ki se je prvi in v največji meri odločil za drugo skrajnost, za skrajnost zla, padli angel, hudič, ta se more in mora bati samo enega: dobrega, saj v svoji vrhunski inteligenci, a ničevi modrosti, vendar ve, da je Bog sam skrajna resnica, skrajna pravičnost, skrajna ljubezen – skrajnost dobrega. Strah pred dobrim, ker je resnično dobro vedno skrajnost, nikoli delnost, zmernost, pa zajame tudi vse tiste, ki so se med obema skrajnima izbirama: Bogom in njegovim nasprotnikom Satanom, odločili za Satana, in to stori tudi vsakdo, ki se med obojim sploh ne odloči, in tako je razloženo, od kod strah pred skrajnostjo samo po sebi, v resnici pa gre za strah pred dobrim, pred Bogom in njegovim redom stvari.
To, kar se res usodno dogaja v izbiri iz vere, sicer ni ravno usodno, usodna je samo izbira med Bogom in njegovim nasprotnikom, vendar pa se velikokrat zelo nesrečno ponavlja v območju politike in njenih perifernih območjih, kakor v gospodarstvu, kulturi, umetnosti itd. Tako tudi v politiki vlada vse večji strah pred skrajnostjo, namreč načelno, ne glede na to, kaj bi mogel biti predmet take skrajnosti. Tako velja enako odklanjanje skrajnosti v političnem zlu, kakor tudi skrajnosti v političnem dobrem. To je privedlo celo do takega neravnotežja, da danes ni mogoče več slišati niti besede o »skrajni levici«, kakor da ne bi imela ta na vesti približno trikrat več pobitih, kakor naj bi jih imela na vesti »skrajna desnica«. Tu še sploh ne govorimo o največji vojni na planetu, ki pobije približno četrtino vseh spočetih človeških bitij, ne samo priporočeno, ampak naravnost uzakonjeno po politični agendi levice!
Levo usmerjena ideologija, ki vidi problem samo v »skrajni desnici«, pa ima nekaj težav z ugotavljanjem dejstev. Kot primer res »skrajne desnice« velja eden najbolj strašnih pojavov v človeški zgodovini, nacionalni socializem, ki že v svojem imenu ne skriva svoje v osnovi leve, nikakor ne desne skrajnosti. Weimarska Nemčija tridesetih let se je znašla pred izbiro »zwischen Pest und Cholera« – med kugo in kolero: kugo internacionalističnega in kolero nacionalističnega socializma, a obakrat vendar socializma! Da je nacionalni socializem še kako bil v osnovi socializem in tako izrazito levo gibanje, ne izpričujejo le simboli, imena in osnovna gesla, vse do rabe besede »tovariš« in »tovarišica«, pač pa predvsem dejanski programski elementi, ki jih more vsakdo, ki mu je do resnice in ne le do zaslepljene propagande, prebrati iz izvirnih dokumentov. Tako je imela NSDAP v svojem programu kot bistvene zahteve: enake dolžnosti in pravice vseh državljanov (razen Judov in Ciganov); za zločin osebno bogatenje ob žrtvah v vojni; prepoved, da bi dejavnost posameznikov bila v škodo skupnosti; odpravo pridobivanja dobička brez truda in dela, odpravo zasužnjenosti iz zadolženosti zaradi obresti; zahtevo za podržavljenje koncernov in kartelov; zahteva po udeleženosti delavcev pri dobičku v velikih obratih; zahteva po ureditvi oskrbe za stare ljudi; pospeševanje srednjega razreda; zemljiška reforma z zakonom o možni nacionalizaciji na zahtevo skupnega interesa, prepoved spekulacije z zemljišči; zahteva smrtne kazni za oderuštvo; zahteva po omogočanju šolanja in izobraževanja revnejšim slojem; zahteva po ureditvi zdravstva v prid vsega ljudstva, za zaščito mater in otrok, za prepoved otroškega dela, uvedbo množične telesne kulture; zakon proti lažem v politiki in širjenju laži v tisku. Podjetja sicer niso bila podržavljena, razen največjih, bila pa so nadzirana od države. Hitler je že v 20. letih povedal, da vidi največjega nasprotnika v zahodnem liberalnem kapitalizmu, s čimer je utemeljeval tudi sovraštvo do Judov (kakor da bi Judje ne bili v svoji večini del proletariata). Eden največjih političnih in idejnih komentatorjev v Nemčiji Sebastian Hafner (1907–1999) je menil, da so bili največji Hitlerjevi nasprotniki v Nemčiji pripadniki konservativnega tabora. Kako blizu so si tudi stališča do judovskega vprašanja med obema sektama socialistične ideologije, izpričuje Marxov spis Judenfrage – Judovsko vprašanje, kjer v sklepnem delu preberemo stavek, ki bi lahko bil tudi Goebbelsov: »Die Judenemanzipation in ihrer letzten Bedeutung ist die Emanzipation vom Judentum.« – Emancipacija Judov je v zadnjem pomenu emancipacija od judovstva. In v programu KPD (Komunistične partije Nemčije) v času pred Hitlerjevim prevzemom oblasti, beremo: »Zatrite Jude kapitaliste, obesite jih na laterne, poteptajte jih!« Množični pomor Judov pod Stalinom je samo še en dokaz globlje sorodnosti obeh socializmov, obojnega resničnega levičarstva v mišljenju in politiki.
Kljub enakosti v zlu pa iz tega ne sledi, da bi bila leva usmeritev a priori zlo in desna a priori dobro. Človek je ustvarjen s parnimi organi, in vendar ne v popolni simetriji. Tako ima telesno zdrav človek zdravi desno in levo poluto možganov, zdravo desno in levo oko, zdravo desno in levo uho, zdravo desno in levo krilo pljuč, zdrava desni in levi prekat srca, zdravo desno in levo roko, zdravo desno in levo nogo itd. In mentalno in moralno zdrav človek ima v sebi prvine desne in prvine leve usmeritve. Kakor recimo desna roka lažje opravlja nekatere reči, leva roka lažje opravlja druge reči, in to velja za vse parne človekove organe, tako je tudi za reševanje političnih, gospodarskih, kulturnih, moralnih in duhovnih reči včasih bolj ustrezna desna in včasih leva usmeritev. Skratka, telesno in mentalno zdrav človek se ne bo postavljal niti s tem, da je »levičar« niti s tem, da je »desničar« (čeprav vedno slišim le postavljanje »jaz sem levičar«, nikoli pa še nisem naletel na preprosteža, ki bi se hvalil »jaz sem desničar«). Telesno pohabljen človek, ki je prizadet bodisi na desnem delu svojega organa ali pa na levem, je vreden vse časti in spoštovanja, saj to ni njegova izbira, ampak njegova usojenost. Kdor pa je prostovoljno mentalni in duhovni invalid, ker se hvali bodisi s svojo levo ali pa s svojo desno omejenostjo, takega moramo sicer prav tako jemati spoštljivo in resno kot prizadetega človeka, ni pa pametno, da bi se s takim človekom, prostovoljnim invalidom, o resnih rečeh posvetovali ali se z njim celo povezovali v kaki skupni zadevi.