Zrasel sem v okolju, ki me je učilo, da smo ljudje nekaj posebnega. Živa bitja obdarjena z intelegenco in čustvi, ki smo v vsakem pogledu na vrhu kakršnekoli piramide.
Z leti zadevo začneš jemati nekoliko z rezervo. Pojavi se čisto filozofsko vprašanje: če smo že tako dobri in boljši od vseh drugih, zakaj delamo toliko škode in neumnosti?
V Maroku sem pred leti videl samico makaka, ki je v roke vzela svojega mladiča in ga poljubila, k njej pa se je stiskal še starejši mladič prejšnjega leta.
Zazdelo se mi je, da vsi drugi mislijo, živijo in hrepenijo na enak način kot mi.
