Odnos do narave – več ponižnosti!

V začetku januarja letos sem bil v Okoljskem centru v Ljubljani na otvoritvi razstave o Krajinskem parku Ljubljansko barje. Zaradi majhnega prostora je bila razstava skromna, le trije panoji s fotografijami in teksti. Tudi udeležencev prireditve nas je bilo malo, manj kot petnajst. Kljub temu smo videli in slišali zelo zanimivo predstavitev.

Biseri kulturne in naravne dediščine na pragu Ljubljane

Krajinski parki so kategorija zavarovanih območij. Poleg njih so to še narodni in regijski parki. V Sloveniji imamo en narodni park (Triglavski), tri regijske (Kozjanski, Notranjski, Škocjanske jame) in 44 krajinskih. Krajinski park Ljubljansko barje je bil ustanovljen leta 2008. Obsega 160 kvadratnih kilometrov oziroma 16.000 hektarov ter zajema 25 naselij. Razprostira se na območjih 7 občin (Vrhnika, Škofljica, Log – Dragomer, Mestna občina Ljubljana, Ig, Brezovica, Borovnica).V njem so zastopane različne kategorije varstva narave: 61 naravnih vrednot, 9 naravnih spomenikov in 7 naravnih rezervatov, poleg tega pa še številni kulturni spomeniki (na primer cerkvica Sv. Mihaela – delo Jožeta Plečnika, prazgodovinska arheološka najdišča). Upravlja ga javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje.

Narava v denarju

Od vseh predstavljenih zanimivosti na otvoritvi razstave me je posebej presenetil podatek o denarni vrednosti Krajinskega parka Ljubljansko barje, ali z drugimi besedami, koliko naj bi bile letno vredne ekosistemske storitve, ki jih opravlja. To je 16 000 evrov na mesec na hektar, kar znese blizu dva milijona šeststo tisoč evrov na leto za površino 135 hektarov (ožja notranja površina parka). Podatek sem si zapisal in šele pozneje o njem začel bolj razmišljati. Preveril sem ga na upravi Krajinskega parka v Notranjih goricah in prosil za razlago, kako so ta znesek ugotovili. Metodologije so različne, na tem mestu jih ni mogoče razlagati, slonijo pa na ekonomskih principih. So tudi del projekta EU, imenovan Natreg, ki ga vodi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Njegov namen je prikazati potenciale (tudi ekonomske) zavarovanih območij za trajnostni razvoj. Denarni znesek za Krajinski park Ljubljansko barje seveda ne kotira na borzi in ni nekaj, kar bi lahko kakšen kapitalistični lastnik vtaknil v svoj žep. Kljub tej vrednosti je javni zavod, ki upravlja park, odvisen od državnega proračuna in tako kot drugi pričakuje kleščenje finančnih sredstev v času gospodarske krize. Prikazati vrednost narave v denarju je  morda le način, kako vzbuditi pozornost v svetu, ki kljub pogostemu govorjenju o vrednotah pozna v glavnem le vrednotenje v denarju.

Antropocentrizem in vrednost narave

Zahodni svet je že nekaj časa v silnem primežu gospodarske krize. Razmišljanja o tem nas privedejo do vprašanja, ali je obstoj človeka v prihodnosti sploh še mogoč, če bo njegov miselni in akcijski horizont predvsem materialen. Iz take miselnosti izvira tudi izkoriščevalski odnos do narave, iz katere pravzaprav prejemamo vse, kar potrebujemo za materialni razvoj. Vendar narava ni neizčrpen vir, s katerim bi lahko neskončno ravnali samo pridobitniško in po sebični meri človeka, torej antropocentrično. Za svoj obstoj potrebuje človek uravnotežen materialni in duhovni razvoj. Del duhovnega je tudi odnos do narave, s katerim je treba naravi priznati njeno vrednost, ki jo ima sama po sebi kot Božje stvarstvo, ne samo po tem, kako jo lahko uporabimo.

Sveto pismo – krivec za uničevanje narave?

V svetem pismu Bog zapoveduje človeku, naj si naravo podredi in ji gospoduje.(1 Mz, 1, 28). Že pred več desetletji so se pojavile trditve nekaterih avtorjev (na primer Lynn White, nekdanji profesor zgodovine na univerzah v ZDA), da je ta zapoved v Sv.pismu in s tem krščanstvo, krivo za izkoriščevalski odnos predvsem zahodnega sveta do narave. Poznavalci Sv. pisma, ki so se poglobili v to vprašanje (na primer dr. Snežna Večko, dr. Bernard Goršak), zavračajo te trditve. Človek ima res od Boga dan poseben položaj kot krona stvarstva, vendar mu Bog s tem ni dal neomejenega pooblastila za ravnanje z Božjim stvarstvom. Tudi človeka je ustvaril Bog in mu dal odgovornost za ravnanje z naravo. Odgovorno ravnanje naj bi naravo negovalo v cvetoč vrt, ne pa v uničenje. Za današnji čas je zelo umestna trditev Anselma Gruna v njegovi najnovejši knjigi Bog, vest in denar, da je za menedžment nujno potrebna ponižnost. Edino v ponižnosti pa lahko človek odkrije tudi pravi odnos do narave.

Tudi ponižno je lahko eksotično

Naj se ob zaključku spet vrnem h Krajinskemu parku Ljubljansko barje in drugim po Sloveniji. Ti svetovi so nam tako blizu v primerjavi z eksotičnimi potovanji v daljni svet, a nam ponujajo toliko neprecenljivih naravnih in kulturnih vrednot. V primerjavi s križarjenji z ogromnimi ladjami v daljne svetove, z nepopisnim luksusom a tudi z velikanskimi izpusti, so bližnji svetovi na dosegu roke, veliko skromnejši, a vendar vznemirljivi za odkrivanje. Morda je tudi za njih potrebno nekaj ponižnosti. Ta »verski« izraz pač ni ravno priljubljen v svetu. Prepričan sem, da lahko le ponižnost in skromnost odrešita grozečo krizo sveta. Bog je sicer po Sv. pismu ustvaril človeka po svoji podobi, vendar ne kot boga. Žal pa sta vsa zgodovina in današnji čas polna hlepenja  ravno po tem, da bi človek bil bog, imel vse ali vsaj čim več, obvladal vse. Pa ga že ubog nahod lahko zelo onesposobi, kaj šele gospodarska kriza, ki jo je sam povzročil s svojim hlepenjem po božanskosti.

Foto: Tone Lesnik

Viri:

  • Wikipedia
  • Agencija Rs za okolje
  • Ljubljansko barje
  • Svet si (Zbornik s foruma o odnosu kristjanov do narave, Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, 2006)
  • Bernard Goršak, Biblična etika varstva narave kot preraščanje nasprotij med antropocentrizmom in ekocentrizmom (doktorska disertacija, Biotehniška fakulteta Ljubljana, 2009)