Od “Konca in začetka počitnic” do kmetijstva

Pučnik se je odločil, da bo začel z manj pomembnimi vprašanji in bo postopoma prehajal k bistvenim. Napisal je kratek feljton z naslovom Konec in začetek počitnic, v katerem se je lotil vseh težav kmečkih otrok in ga objavil v 32. številki Perspektiv. Objavo je razumel, kot da ga je oblast spet pripustila k sodelovanju v reviji.

Pučnikovo razmišljanje o dveh podobah otroštva na Slovenskem je v Perspektivah prebral tudi mladi pravnik Ludvik Toplak, kasnejši univerzitetni profesor, rektor Univerze v Mariboru in pomemben mož Slovenske kmečke zveze, kasneje Slovenske ljudske stranke. Toplaka je – kot je zapisal v Novi reviji ob spominjanju na prijatelja Pučnika – članek vznemiril. Zato je nanj napisal odgovor s podpisanimi kraticami K. K. in Pučnika obtožil oportunizma. Ker sta imela skupne znance in sta bila oba Štajerca, sta se Pučnik in Toplak kmalu zatem srečala v gostilni Maček ob Ljubljanici. Toplaka je spremljal starejši brat Franček, študent agronomije. „Ko sem malo negotovo vstopil, sem sredi skoraj prazne velike gostilniške sobe v pritličju videl moža tridesetih let z ognjenimi očmi pod visokim čelom, kako me je premeril. To je on, sem si rekel in pristopil.“^[1]

Pogovor je zatem tekel o času, preživetem na klasični gimnaziji v Mariboru, o petletnem zaporu, o večmesečni samici pa tudi že o njegovem najnovejšem članku O dilemah našega kmetijstva. Pučnik je ob koncu pogovor strnil v znameniti Cankarjev stavek – Cankarja je imel še posebej rad in ga je pogosto citiral: „Če pljuneš na sliko, madež ostane, pa če je umetnina še tako lepa. Jaz pa verjamem, da nobena solza, čeprav pade na skalo, ne pade zastonj.“^[2]

Pučnikovo pribežališče je bila v tistem času med drugim tudi knjižnica Inštituta za sociologijo. Dr. Petru Jambreku, tudi sociologu, so kolegi z inštituta, predvsem Zdravko Mlinar, pripovedovali, da je Pučnik „tam študiral skoraj noč in dan, ampak ne dolgo, deset dni, dva tedna in proizvedel fenomenalen članek za tiste čase. Inovativen. Iz nekega gradiva, ki ga je študiral, prebavil in izpisal v res zelo kratkem času, z ogromno neke intelektualne energije.“^[3] Takrat je Jambrek članek z zanimanjem prebral in ni se mu zdel nič posebnega, zato ga je toliko bolj presenetilo, da so lahko Pučnikovi pogledi pisani na kožo slovenskemu kmetu in podeželju „doživeli tak histeričen napad in usodo“.^[4]

V študentskem naselju pri Zvezi študentov so organizirali javno razpravo o dilemah našega kmetijstva. Povabili so Pučnika, novinarja Jožeta Petka, ki ga je kritiziral, in profesorja agronomije Ivana Turka. Udeležbo jim je obljubil tudi minister Janez Perovšek. A ko je ministru trojka študentov, med katerimi je bil tudi Toplak, povedala, kdo bo tam, je dejal, da s Pučnikom ne bo sedel za isto mizo in da ne mara razpravljati s faliranim študentom in mu dajati avtoritete. Ko so s tem seznanili še profesorja Turka, pa jim je ta dejal, da če si minister Perovšek dovoli, da s Pučnikom ne bo sedel, si tudi on dovoli, da ne želi sedeti s Perovškom. Potrdil pa je, da pride na okroglo mizo. Javna tribuna je bila dobro obiskana, jedilnica, v kateri je potekala, je bila nabito polna. Za mizo so sedeli minister Perovšek, novinar Petek in voditelj Jože Zimšek. Pučnik kot tisti, ki je s svojim člankom sploh povzročil vso razpravo o kmetijstvu, je sedel nekje med sedmo in deseto vrsto. Minister in novinar ter nekaj prvih razpravljavcev je obračunavalo s koncepcijo kmetijske politike, ki jo je zastavil Pučnik, in hvalilo Kardeljev projekt socializacije vasi s kmetijskimi kombinati kot edino pravo pot. Ko se je tudi Toplak prijavil k besedi, ga je minister Perovšek prekinil in ga imenoval „Toplišek“. Toplak je kasneje zapisal: „Zato sem utihnil. Ime Toplišek je bilo v tistih dneh razvpito v medijih, saj je bil Toplišek prav tiste dni na okrožnem sodišču v Ljubljani obsojen na 13 let zapora, ker naj bi bil organiziral protidržavno delovanje in rušil oblast delovnega ljudstva, podobno kot Jože Pučnik pet let prej.“^[5]

Takrat časopis Naši razgledi razprave ni hotel objaviti, študenti ekonomije pa so besedilo objavili v reviji Perspektive, ki so po Toplakovem mnenju tako postale politično angažirana revija. Revija je vznemirila tako kmete kot študente, za vse pa so politično obdolžili Pučnika.

Polarizacija je dobila širše razsežnosti, zato je predsednik ideološke komisije Centralnega komiteja Stane Kavčič zadevo vzel v svoje roke. „Sledile so številne zaprte in odprte razprave, najprej pa partijska diferenciacija in soočenje konceptov. Tudi osnovne organizacije partije po vaseh so razpravljale o zadevi.“^[6]

Napetost je naraščala skozi vse študijsko leto 1963/64. Po Toplakovih opažanjih se je politična paranoja stopnjevala, s tem pa tudi agresija proti Pučniku. Diferenciacija se je po Pučnikovi vnovični aretaciji po Toplakovem spominih čutila na vseh ravneh. V potrditev navaja primer Rožančeve Tople grede v Križankah, ko je minister Perovšek ob pomoči brata, ki je bil direktor Grosupeljskega kmetijskega kombinata, na gledališko predstavo pripeljal dva avtobusa sezonskih delavcev, ki so po petnajstih minutah predstave z nemiri in vzkliki predstavo prekinili. Toplak se spominja: „Protestniki so vpili: Mi kmetje ne dovolimo perspektivašem, da žalite našo družbo! Rožanc naj krave molze! Pučnik naj krave molze!“^[7] Tako so tista šestdeseta leta ostala v spominu Ludvika Toplaka.

Takrat je Pučnika osebno spoznal tudi Viktor Blažič. Srečevali so se v uredniškem odboru Perspektiv. Po Blažičevem opisu je bil Pučnik med njimi nesporna avtoriteta, saj je največ vedel ter najbolj jasno mislil in to potrdil tudi z obširnim spisom, ki ga je prinesel za objavo. Za Blažiča je spis z naslovom Dileme našega kmetijstva v slogu najboljše zahodne publicistike razkrival porazne gospodarske in socialne razmere na našem podeželju. Opremljen je bil s številnimi podatki. „Tako stvarne filozofske ali publicistične proze ni znal pisati nobeden izmed nas, z najbolj blestečimi imeni Perspektiv vred. Ko se je na seji uredniškega odbora postavilo vprašanje, ali spis objaviti ali ne, so seveda največji previdneži imeli v mislih mogoč odziv vrhovnega misleca, ki je bil poleg nesposobnosti za sleherno neideološko razmišljanje obremenjen še z vodenjem uničujoče kmetijske kolektivizacije v sovjetskih letih. Eden od previdnežev je celo vstal in odšel. Drugim, ki smo ostali, pa se je zdelo škoda tako izvrstno razpravo odtegniti javnosti, naj se zgodi, kar hoče: izglasovali smo objavo. Sledila je vrsta širših sestankov, na katerih se je skušalo doseči ,premislek’, vendar smo vzdržali. Potem se je neizogibno zgodilo, kar se pri nas pač zgodi: hišna preiskava na mojem domu, nekaj dni zapora za pesnika Tomaža Šalamuna, avtorja verza Slovenci, prehlajeni predmet zgodovine, ukinitev revije in vrnitev Jožeta Pučnika v zapor.“^[8]

Pučnikovega greha ni mogel razumeti niti Ivan Oman, kmet iz Zminca, ki je kasneje, v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije, postal Pučnikov politični sopotnik; sicer pa je Pučnik postal predsednik Demosa prav po dogovoru za Omanovo kuhinjsko mizo. A o tem kasneje.

Tudi Oman je prebral Pučnikov članek v Perspektivah in se kasneje o njem pogovarjal s takratnim urednikom Kmečkega glasa Jakom Bogatajem. Tudi ta brez dvoma bolj „pravoverni“ urednik je pritrdil, da je nezaslišano, da Pučnika ne izpustijo iz zapora, saj je zdaj „politika taka, ravno taka, kot jo je takrat nakazoval Pučnik“.^[9] Tudi za Omana so bili Pučnikovi pogledi nekaj povsem normalnega, zato je tudi „komunistična oblast v tistih časih pričela spreminjati poglede na kmetijstvo in je dala kmetom dihati, kar seveda tam do 60. leta praktično ni bilo mogoče, razen v kakšnih posamičnih obdobjih, ko je oblast popuščala. Večinoma je bilo pa skrajno zategnjeno (napeto; op. R. P.) vse skupaj.“^[1o]

Odlomek je vzet iz knjige: Rosvita Pesek, Pučnik, Mohorjeva založba Celovec, 2013, str. 143 – 157.

Pripis uredništva: v teh tednih ekskluzivno objavljamo odlomke iz knjige dr. Rosvite Pesek, Pučnik. Skozi utrinke čutimo tako pokončnost in premočrtnost dr. Jožeta Pučnika, kot tudi svež in navdihujoč avtoričin slog, s katerim opisuje njegovo življenjsko pot, polno prelomnic. Objavljeni članki želijo spodbuditi bralce Časnika, da posežejo po biografiji moža, ki je ključno zaznamoval proces osamosvojitve in graditve države Slovenije.

Pripis uredništva: Martin Lisec je logoterapevt, mediator, urednik. Več: stopinje.si