S Hugom Rafaelom Chavezom se je v torek poslovil v celoti gledano morda celo najzanimivejši politik prvega desetletja 21. stoletja. Malokdo je svojo okolico vznemiril tako zelo kot nekdanji uporniški vojak in vtisnil svoji državi v tako kratkem času tolikšen pečat. Zato sta šok in žalost pri prebivalcih Venezuele v veliki meri pristna.
Predsednik polovice prebivalstva
Vendar ob tem ne gre prezreti neke druge podrobnosti. Chavezu je ob njegovi prvi izvolitvi pot v predsedniško palačo tlakovalo 56 odstotkov volivcev. Ko je bil konec lanskega leta zadnjič izvoljen, čeprav je potem zaradi zahrbtne bolezni že moral izpustiti lastno inavguracijo, ga je podprlo dobrih 55 odstotkov. Vmes se je zvrstilo vsaj pol ducata glasovanj in v glavnem so se njegovi izidi vedno gibali med 50 in 60 odstotki. Če je bil za revne vseskozi junak, ni srednjega in višjega sloja nikoli zares prepričal, da ni navaden socialistični bavbav.
Njegova bilanca je tudi zato mešana. Res je, najrevnejši živijo v Venezueli znatno bolje kot ob začetku njegove vladavine. Dohodke od glavnega državnega bogastva, nafte, mu je uspelo v njihovo korist porabiti precej bolje kot predhodnikom v dolgih desetletjih. Toda vrsta potez njegove vladavine je bila dobro znanih in nesimpatičnih. Vsenavzoči kult njegove osebnosti, vse očitnejše težnje po dosmrtni vladavini (ki je zaradi predsednikove zgodnje smrti postala dejstvo), vedno bolj razpredene državne lovke, s katerimi so v glavnem upravljali predsednikovi sorodniki ali najbližji sodelavci, izključno bratenje s somišljeniki podobnih nagnjenj od Irana do Kube, iskanje krivcev za vse težave predvsem v ZDA, kjer naj bi ga po izjavah najbolj gorečih privržencev celo okužili z rakom, vse to je prispevalo k risanju ostrih ločnic med Venezuelci, ki so bili za Chaveza, in med tistimi, ki so bili proti njemu. Seveda ga je med petnajstletno potjo zapustilo precej sopotnikov, med drugimi starosta venezuelske revolucionarne levice Teodoro Petkoff in njegova lastna žena.
Magnet za sosede
Njegov zgled je druga latinskoameriška okolja, sita paternalizma velikega soseda s severa, privlačil kot mogočen magnet. In v tem je pravzaprav njegov osrednji pomen. Bil je čas, ko je ostajalo Američanom v špansko in portugalsko govoreči soseščini razen Chavezove sosede Kolumbije z enako karizmatičnim, a drugače usmerjenim predsednikom Alvarom Uribejem le malo zaveznikov. Do danes se je s spremembami v Čilu, Gvatemali, Hondurasu, Paragvaju in še kje zadeva že precej spremenila, pa tudi Lulova Brazilija kot največja država na celini je kljub trepljanju Chaveza po rami ubirala svoja pota.
Je pa treba umrlemu predsedniku šteti v dobro vsaj to, da je vselej spoštoval demokratična pravila pri volitvah, česar o njegovih najtesnejših zaveznikih v Aziji in v sovjetskem prostoru ne bi mogli trditi. Tudi zato ni nikdar bistveno presegel treh petin glasov in na enem od številnih referendumov celo izgubil. Kot kaže, se njegovi najzvestejši posnemovalci v Ekvadorju in Boliviji držijo tega hvalevrednega vzorca. In če bi ga njegov v Kubo zagledani domači dedič Maduro skušal izvotliti, bi verjetno tvegal potop “bolivarske revolucije”, katere nadaljevanje je brez vodje tako in tako vprašljivo.
Foto: Wikipedia
