Oče Evropske zveze Robert Schuman je zapisal, da »sleherno obotavljanje neke države pri zunanjih zadevah vpliva na njen ugled in zmanjša njeno avtoriteto.«[1] Te Schumanove lekcije zadnji slovenski vladi očitno nista vzeli zares. To se je kazalo v medli podpori Severnoatlantskemu zavezništvu, koketiranju s Putinovo Rusijo, nejasni drži pri katalonskem vprašanju in nazadnje še z mencanjem glede podpore opoziciji v obubožani socialistični Venezueli. In še kje.
Oprezne riti (OR)
Od kod ta bojazen po zavzemanju jasnih stališč? Kje korenini ta brezhrbtenična drža? Je to posledica majhnosti, močnih sosedov, pomanjkanja moških likov? Takšno držo je prvi odločno kritiziral že Anton Mahnič, pa tudi radikalnejši liberalci 19. stoletja. Neznačajnih in slogaško usmerjenih politikov so se prijele oznake: »elastiki«, »vetrogončiči«, ipd. Ob koncu 19. stoletja je ob oblikovanju političnih strank nastopilo obdobje političnega pluralizma, ki pa se ni moglo nemoteno razvijati; prekinil ga je vojni absolutizem, kraljeva diktatura, dokončno pa je bil zatrt z 2. svetovno vojno in komunistično revolucijo. Ker razplet vojne zelo dolgo ni bil niti približno jasen, se med vojno večina ni želela opredeljevati za revolucionarno ali pa demokratično stran. Zanje je med vojno nastala oznaka »OR«. Oprezne riti, ki so iz strahu pred partizanskim terorjem ali pa zaradi drugih, bolj neplemenitih nagibov, pokleknili pred vzhajajočo rdečo zvezdo.
Po krvavi uverturi so bili prebivalci nove FLRJ paralizirani od strahu. Ta drža se je v povojni nesvobodi samo še krepila. V državi ni bilo kotička, kamor bi se lahko človek zatekel, saj so se ljudje zavedali, da »Ozna sve dozna!« Celo visokogorske kapelice so nadzirali »špiclji«, iz mariborskega bogoslovja pa je poročal Udbi sam spiritual bogoslovcev. Še na daljno Japonsko je, zaradi peščice tam živečih Slovencev, Udba stegnila svoje lovke.
Brezhrbtenični so najboljši potrošniki
Ta videz vsemogočnosti in vseprisotnosti je pri ljudeh dodatno utrdil držo neopredeljenosti in dvojnih življenj. Ljudje so doma živeli eno, zunaj doma drugo življenje, otroci so natanko vedeli, da v šoli o verskih stvareh ne smejo spregovoriti ali pa glasno podvomiti v partizansko mitologijo. Shizofrenija je postala norma na vseh družbenih nivojih.
Od diktatorja Tita, ki je s svojo politiko neuvrščenosti utrjeval to brezhrbtenično držo, navzdol, so se levičarski »prvoborci in udarniki« hitro prelevili v konformistične in klečepčlazne marionete. Tisti, ki so imeli pomisleke, so ob usodi Vodetove, Nagodeta, Kocbeka, Djilasa, Kavčiča in drugih lahko videli, kaj vse se jim lahko zgodi, če bodo malce preveč mislili ali pa delali po svoje.
Še preden se je komunistični režim sesul, je veliki mislec Milan Komar zaznal in opisal trend, »ko nevarno raste odstotek figamož, brezhrbteničnih prilagodljivcev, vetrogončičev ter copatarjev …,« in ugotavljal, da visoko racionalizirani industrijski družbi to ustreza. Ta Komarjeva ugotovitev nam pojasni razloge za zelo tolerantni odnos zahodnega kapitalizma do ostankov komunističnega sistema. Brezhrbteničneži, ki jih je ustvaril komunistični sistem, so namreč po padcu berlinskega zidu postali najboljši potrošniki.
Največji zločin je biti Mahnič in povedati resnico
Sedaj, ko smo Slovenci že več kot četrt stoletja samostojni, se še vedno kažejo posledice shizofrenosti. Veliko je značajsko pohabljenih osebnosti, ki še vedno zasedajo pomembne položaje v naši družbi. V tako zastrupljenem ambientu ni čudno, da so taktiziranje, neopredeljenost in prelaganja odločitev na kasnejši čas postale družbenopolitične vrline. In da je največji zločin biti škof Mahnič, ki se ga je Spomenka Hribar na začetku letošnjega leta ponovno lotila v eni od Sobotnih prilog, in povedati resnico, biti mož in se zavzemati za vrednote, kot je to naredil pred kratkim Tadej Strehovec in bil zato sodno procesiran.
Predsednik vlade Marjan Šarec želi ugajati ali pa se tudi pri njem kaže rezultat več kot polstoletnega uničevanja osebnosti, zato je v njegovem besednjaku zelo pogosto zaslediti besedni zvezi »srednja pot« in »vmesna pot«.[2] Glede na to, da se predsednik rad hvali z branjem beril po cerkvah, je morda zasledil tudi odlomek iz knjige Razodetja:
»Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.« (Raz 3, 15-16)
[1] Schuman Robert, Za Evropo, MD, Celje 2003, 88.
[2] Prim.: https://www.rtvslo.si/slovenija/sarec-o-rebalansu-proracuna-izbrali-smo-vmesno-pot-ki-bo-javnofinancno-vzdrzna/481736
