Ko se je Vlada na zadnji seji seznanila z napovedjo Urada za makroekonomske analize, jo je finančni minister označil z besedami, da “je obarvana jesensko”. Na podlagi te napovedi so pripravili tudi osnutek proračuna za prihodnji dve leti. Da bodo to dosegli, bodo potrebni strukturni ukrepi, in kot pravi finančni minister Šušteršič, pokojninska reforma in “prilagoditev javnega sektorja dejanskim zmožnostim”. Sam proračun bo vlada sicer sprejela 4. oktobra.
S tem nam dobrih dvajset let samostojne države prinaša novo bridko in grenko streznitev. Ter vse prej kot obetavne ekonomske kazalce.
Bonitetne agencije so v zadnjem letu vse po vrsti znižale oceno Slovenije. Že maja 2011 je osrednji švicarski dnevnik »Die Neue Zuercher Zeitung« (NZZ) objavil celostranski članek, da se je slovenska konkurenčnost v zadnjem času znižala v primerjavi z drugimi državami regije, za kar naj bi bil vzrok »socialistični balast, ki ga država že desetletja vlači s seboj«. Po pred dnevi objavljenem letnem poročilu o gospodarski svobodi (Economic Freedom of the World) smo na lestvici padli za kar 29 mest in pristali na 92. mestu med 144 državami, kar je najslabši rezultat izmed držav EU.
Če je jesen že tu, ter nam ob krepkem zategovanju pasu prinaša želeni primankljaj 3 % BDP, se nam dodatno približuje demografska zima, ki ne pušča veliko manevrskega prostora. Ponovna pomlad in poletje bosta možna le, če bomo uspeli omiliti ali preprečiti demografsko zimo.
Matematika je neizprosna. V strategiji “Evropa 2020″, ki je bila predstavljena februarja 2010, je Evropska Komisija zapisala, da bosta v EU v letu 2060 za vsakega državljana, ki bo star več kot 65 let, le dve osebi, ki delata. Trenutno razmerje je 1 proti 4. Osnutek Zelene knjige vključuje nadaljnje izračune, ki kažejo, da bi se morala upokojitvena starost do leta 2060 podaljšati na skoraj 70 let.
V vseh 27 članicah EU so se leta 2008 v povprečju upokojevali stari 61,4 leta. V Sloveniji je bila ta starost 59,8 leta. V Sloveniji imamo 591 tisoč upokojencev. Če je leta 2000 povprečna slovenska pokojnina znašala 73 odstotkov povprečne slovenske plače, je letos samo še 59 odstotkov.
Druge možnosti, kot podaljšati delovno dobo, ter mlade čim prej vključiti v delovni proces, ni. Pokojninska reforma je resnično nujno potrebna. Pravzaprav je zelo dobro, da je to ena prvih potez nove vlade. Predlog zakona vsebuje kar precej dobrih rešitev.
Francoski strokovnjaki so že pred leti izračunali, da zavarovanci brez otrok, z enim in z dvema otrokoma pokojninski zavarovalnici prinašajo izgubo, medtem ko zavarovanci s tremi in več otroki pokojninski zavarovalnici prinašajo dobiček, ki je tem večji, kolikor več otrok ima zavarovanec.
Družinska pobuda je v teh dneh predstavila podobne izračune. Po njenem ilustrativnem izračunu kaže, da ima pokojninska blagajna pri zavarovancu brez otrok v povprečju za približno 4 letne povprečne plače izgube (za toliko namreč izplačane pokojnine presežejo njegove in njegovih delodajalcev v aktivni dobi vplačane prispevke), pri paru s tremi otroki pa približno 8 letnih povprečnih plač dobička (za toliko seštevek prispevkov staršev in prispevkov njunih otrok ter njihovih delodajalcev presežejo njune izplačane pokojnine), ter da je pokojninska blagajna pri dveh otrocih približno izravnana.
Takšni izračuni kažejo, da se spopad z gospodarsko krizo in demografsko zimo začenja nikjer drugje, kot v naših družinah. Ker so plačniki prispevkov za izplačilo tekočih pokojnin upokojenih generaciji otroci teh generacij ter ker vzgoja in vzdrževanje teh otrok v času otroštva in mladosti pomeni velike stroške in obremenitve, ki jih v največji meri nosijo njihovi starši, pomeni večje število otrok večji finančni prispevek v pokojninsko blagajno in posledično večji doprinos h gospodarskemu blagostanju države.
Predlog pokojninskega zakona (ZPIZ–2) tega ne upošteva in le pod določenimi pogoji priznava le prva dva otroka in v najboljšem primeru še malo tretjega, ostalih pa ne. Zato je predlog reforme nujno potrebno nadgraditi in doseči maksimalen finančni izplen tako, da se dodatno nagradi in spodbudi vse tiste, ki sistemu in družbi kot celoti prinašajo največ dobička. Torej teh, ki imajo več otrok.
Opomba: komentar je bil objavljen na spletni strani Nsi.
Foto: skyscrapercity
