Slovensko taborsko gibanje, gre za 18 množičnih javnih zborovanj na prostem, so v vsebinskem pogledu nadaljevanje dogajanja v revolucionarnem letu 1848. Zahtevali so Združeno Slovenijo, to je ukinitev dotedanjih dežel in slovenski jezik kot uraden v novi državni enoti. Zlasti so poudarjali šolstvo in sodišča. Prepričani so bili, da jih zaradi nemškega jezika na njih goljufajo. Tabor v Vižmarjih 17. maja 1869 je bil po številu udeležencev, bilo naj bi jih 30.000, najbolj veličasten. Seveda pa njihovo bistvo ni v množičnosti udeležbe, tudi ta ni nepomembna, ampak v izbiri trenutka, kraja, vsebine in predvsem temeljne sporočilnosti: ljudska oziroma narodna suverenost je nad vsem!
Tabori so bili v letih 1868 – 1871 v Ljutomeru, Žalcu, Šempasu, Biljani v Brdih, Sevnici, na Kalcu, v Vižmarjih, Ormožu, Tolminu Sežani, Cerknici, Na Kapeli, v Bistrici pri Pliberku, Kubedu, Vipavi, Žopračah, Kastvu in Zgornjih Buhljah na Koroškem. Kot vidimo, je bilo pri izbiri krajev izjemno pomembno obmejno območje slovenskega etničnega ozemlja. Skupaj se je taborov udeležilo okoli 150 000 ljudi. Največji, nekakšen osrednji, vseslovenski je bil 17. maja 1869 v Vižmarjih pri Šentvidu nad Ljubljano. Na nobenem izmed taborov ni prišlo do kakšnega izgreda, niti ni bilo organizacijskih nerodnosti in pomanjkljivosti v okvirih takratnih slovenskih možnosti. Za državne uradnike, zlasti na ravni dežel so bila takšna javna slovenska zborovanja stresna, bali so se izražanja slovenske samozavesti in so iskali vse možnosti, da bi jih onemogočili ali zmanjšali njihov pomen. Po njihovem uspešnem poteku so s svojim početjem nadaljevali in polemizirali glede števila udeležencev in zmanjševali njihovo državljansko čas. Bili naj bi predvsem revnejši, manj izobraženi, ženske in mladina, skratka drugorazredni. Podobno ravnajo tisti zgodovinarji, ki danes zanikajo obstoj Slovencev v zgodovini in jih imajo za izmišljotino 19. stoletja. Ni tak problem, da tako mislijo, problem je v tem, da ji samostojna slovenska država za to financira.
Pri postavljanju taborskih zahtev ne gre za golo ponavljanje vsebin iz leta 1848, ampak ravnanje v duhu takratnih novih političnih razmer v Avstro – Ogrski. 1867. leta so Slovenci imeli za seboj zmagovito volilno leto. Njihovo prvo sporočilo preko taborov je, da z doseženim ne smemo biti nikoli zadovoljni, da ni razmer, ki ne bi klicale po izboljšanju. Takrat je bila demokracija v okvirih njenega takratnega pojmovanja, vendar daleč od slovenskih pričakovanj in potreb. Ustava je marsikaj zagotavljala, tudi organizacijo političnih množičnih zborovanj na prostem, svobodo govora in tiska, pa vendar so se čutili Slovenci glede svoje prihodnosti ogroženi. Zato so zahtevali tako preureditev države, ki jim bo dalo upanje na njihovo preživetje kot narod. In to upanje je bila zgolj in samo Slovenija s slovenskim kot uradnim jezikom. Garancije, ki jih je dajal ustavni 19. člen, ki je na papirju zagotavljal jezikovno enakopravnost, so bile nezadostne, predvsem pa ni nikomur nalagal obveznost, da skrbi za njegovo izvrševanje. Tabor ni narodnoobrambno dejanje, ampak primer aktivnega državljanstva, ki zahteva ustavne spremembe. Zato je bila na njih velika udeležba tudi onih, ki niso imeli volilne pravice. Ljudsko, vsenarodno suverenost so še posebno poudarjali z kar največjo udeležbo županov, kot najbolj pravih in številnih predstavnikov slovenskega naroda. Taborske zahteve ne izvirajo iz spoznanja kaj smejo kot takratni državljani, ampak kaj morajo storiti za svojo prihodnost. V podobnih razmerah smo danes. Marsikaj smemo, žal pa za razliko od njih, ne vemo pa, kaj moramo. Slovenski narod danes v lastni državi ni narodno ogrožen, ampak socialno. Da bi to nevarnost odpravili je temeljni predpogoj pravna država in na njeni osnovi taka državna skupnost, kjer se nihče ne bo bal jutrišnjega dne.
Organizatorji slovenskih taborov se niso zadovoljili z takratno vsebino demokracije, ki je na podlagi premoženja oziroma dohodka in spola omejevala volilno pravico. Ljudje so se zbirali iz prepričanja, da so zgolj volitve poslancev premalo, da je za dosego temeljnih državljanskih in narodnih ciljev treba angažirati ves narod, od najrevnejšega do najpremožnejšega, predvsem pa tudi ženske in mlade. V tem je preseganje takratnih dojemanj demokracije in državljanske odgovornosti. V teh pogledih je neka demokratična revolucionarnost, ki bi jo tudi danes potrebovali. Imamo samostojno državo, imamo demokracijo, živimo pa daleč od pričakovanj katera smo si postavili za cilj.
Na taborih, zlasti Vižmarskem, so se posebno potrudili, da so bili na njem, poleg domačinov in ljudi iz bližnje in daljne okolice tudi predstavniki primorskih, koroških in štajerskih Slovencev in celo Prekmurcev. Takrat so vedeli, kaj je Slovenija. Danes mislimo, da je Slovenija tisto, kar je v Republiki Slovenije. Za Slovence onstran državne meje mnogi mislijo, v šolah pa celo učijo, da so to Italijani ali Avstrijci, ki govorijo slovensko. Republika Slovenija je samo del slovenskega ozemlja. Kar jim je bilo pred 150. leti jasno, se nam danes niti ne sanja. Izjemno smo nazadovali v narodni zavesti, v razumevanju slovenstva. Tudi zato živimo, kot živimo!
Na taborih so postavljali tudi ekonomske zahteve. Na vižmarskem so zahtevali poceni državno zavarovalnico, katerih dobički bodo služili narodnim potrebam. Na pomoč države za slovensko kulturo niso mogli računati. Tudi sicer je bilo pogosto geslo taborskih govornikov, da reven Slovenec ne more biti srečen in zadovoljen, da potrebuje kulturno in materialno rešitev. Danes slovenska politika skrbi samo za bogate, o revežih, zlasti tistih, ki so na robu preživetja, noče slišati. Kot vidimo, je taborska misel še kako aktualna, kar kaže ne veličastnost takratnega dogajanja: ima večne vrednote. Svoboda in enakopravnost, socialna pravičnost in demokracija nikoli ne ležijo v tujih rokah, tudi ne v volji in odločitvah lastnih političnih elit, ampak so vsebina bitja in žitja vsakega zrelega naroda oziroma državljanov.
Zgodovinskih dogodkov ni mogoče ponavljati. Lahko pa bi se vzorovali po tedanjih organizatorjih in udeležencih taborov, ki so bili odgovorni do svojega naroda kot celote ne glede na premoženjske ali ideološke razlike.
Slovenski tabori imajo mnoge vsebinske in organizacijske presežke. So izjemno pomembno poglavje naše politične, kulturne in socialne zgodovine. Pri Slovencih se je po njih večinsko utrdilo spoznanje, da si temeljnih narodnih in demokratičnih zahtev ne more lastiti nobena politična opcija. Tako kot pri drugih narodih so lahko tudi v našem primeru samo vseslovenske ali pa jih ni.
