Avtor: Ivan Puc. Vir: Reporter. Zavrnitev družinskega zakonika na referendumu je pokazala, da t. i. kompromisni predlog zakona ni bil sad družbenega dialoga. Bil je le kompromis znotraj vladajoče koalicije. Predlagatelj, ki ni izrabil vseh možnosti, da bi se referendumu izognili, ampak se je zatekel na ustavno sodišče pričakujoč, da bo to neposredno poseglo v ustavno zajamčeno temeljno pravico do referenduma.
Jedro problema referenduma o družinskem zakoniku je torej v nevključujočem postopku sprejemanja. A tak s socialnimi partnerji sprt je bil sicer način dela ministra za delo Ivana Svetlika, zaradi česar sta mu na referendumu padla že dva zakona. Z nasprotniki družinskega zakonika se ni niti enkrat (ne on ne drugi z ministrstva) usedel za isto mizo.
Pomemben del javnosti je bil izključen iz demokratičnega procesa, nasprotniki pa stigmatizirani, onemogočeno jim je bilo denimo sodelovanje na sejah pristojnega parlamentarnega odbora. Novinarka Družine se je v pouk drugim znašla na častnem novinarskem razsodišču. Kampanja je razkrila veliko neuravnoteženost medijske krajine. Prednjačili so tradicionalni (in stari) tiskani mediji. Ne pride nam ne misel niti en novinar Dela, Dnevnika ali Večera in njihovih prilog, ki bi zakoniku nasprotoval. Nazorsko in vrednostno profilirani novinarji oziroma uredniki v tem dnevnem časopisju so iz kampanje naredili farso. Ne moremo je primerjati z nobeno drugo referendumsko kampanjo pred odločanjem o zakonih, o katerih sta se razšli pozicija in opozicija.
Zakonik ni padel zato, ker bi kdo imel namen – to bi bilo zavrženo in kaznivo – izvajati nasilje nad družbeno manjšino istosopolno usmerjenih. Vlada bo morala zato takoj predlagati spremembe zakona o registracije istospolni skupnosti in postoriti tisto, ker jim je v izogib diskriminaciji že pred leti zapovedalo ustavno sodišče. Leto dni pa je ravno pravi čas, da se vnovič pretehta družinski zakonik. Ta mora biti takšen, da bo korist otrok nesporno vrhovno vodilo slovenskega pravnega reda.
