O Svetem pismu in beguncih

abraham popotnikOdnos (pozitiven in negativen) do beguncev in tujcev v Stari zavezi

Zagotovo je mogoče govoriti o različnih odnosih, o pozitivnem in negativnem, – omenimo lahko npr. Ezrevo oz. Nehemijevo zahtevo po odslovitvi vseh tujih žena –, ohraniti pa moramo v mislih, da moramo pri presojanju upoštevati Sveto pismo kot celoto. Vprašanje moramo presojati v luči celotnega Svetega pisma. Resnico Svetega pisma moramo iskati najprej v celotni knjigi, šele potem v posameznih vrsticah in stavkih.

Za oblikovanje posebnega odnosa do beguncev oz. tujcev lahko navedemo dva ključna razloga ali vzvoda. Najprej si je potrebno ogledali širši kulturno-zgodovinski kontekst. Sveto pismo se v mnogočem naslanja na okoliške; zajema iz “baze” širšega mezopotamskega prostora. Odnos do šibkih členov družbe ni izjema. Poseben odnos do šibkih členov družbe – sirot, vdov in revežev – ni unikum Izraela. Visoke civilizacije v Mezopotamiji so že stoletja pred zgodovinskim nastopom Izraela to skrb do šibkih členov družbe zapisale celo v svoje zakonike. O tem beremo v najstarejših ohranjenih zakonikih, Ur-Namujevem, Lipit–Ištarjevem, Bilalamovem, Hamurabijevem … Torej, gre za staro tradicijo, podprto s pravom, ki je obstaja že stoletja pred zgodovinskim nastopom Izraela. Izrael vstopi v že izoblikovano tradicijo skrbi za šibke in jo prevzame. Doda pa svojo posebnost – tujce. Kategorijam sirot, vdov in revežev, ki so bile znane že prej, doda tujca. Za ta dodatek je ključna zgodovinska izkušnja Egipta, tj. zgodovinska izkušnja “biti tujec”. Na podlagi sovražnega odnosa, ki ga doživijo s strani Egipta, so Izraelci povabljeni, da ne revnajo enako:

Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog (3 Mz 19,34).

Ker Sveto pismo ni monolita enota, ampak je sestavljena iz različnih knjig, različnih avtorjev (različnih nazorov), v različnih časih, so zaostritve seveda prisotne. Omenimo lahko npr. Nehemijevo zahtevo po odslovitvi vseh tujih žena; od Izraelcev, ki so se poročili s tujkami, zahteva ločitev. Vendar tukaj ne gre za splošen nauk Svetega pisma, temveč za neke vrste zožitev osnovnega razumevanja oz. osredotočenje na določeno problematiko. Nehemija sicer res zahteva od ljudstva, ki je ostalo v obljubljeni deželi, da odslovijo svoje tuje žene, tj. tujce, vendar moramo omeniti v mislih kritično zgodovinsko obdobje. Gre za obdobje vrnitve iz babilonskega izgnanstva, ko je bilo vprašanje preživetja Izraela kot naroda in predvsem njegove verske identitete na nitki. Svetopisemski avtor vidi (npr. na podlagi Salomonove izkušnje) v poročanju tujih žena grožnjo monoteizmu. Gre torej za radikalen ukrep Nehemije, pa vendar v širšem kontekstu razumljiv, ker ni uperjen proti tujcu na splošno, ampak gre v ozadju za boj za obstanek vere.

Begunska zgodovina Izraela

Zgodovina izvoljenega ljudstva, Izraelcev, je gotovo nekaj posebnega, morda ravno zaradi begunske, tj. migrantske narave te zgodovine. Če začnemo npr. pri Abrahamu, čeprav v ožjem smislu tukaj še ne moremo govoriti o Izraelu kot narodu, se Božji klic, začetek zgodovine izvoljenega ljudstva prične prav z migracijo, tj. s političnim emigrantom Abrahamom, takrat še Abramom, ki sledi klicu Boga in emigrira v tujo deželo. Na začetku odrešenjske zgodovine torej stoji politični emigrant (1 Mz 12).

Sveto pismo ne ponuja razlogov, zakaj Abram dejansko zapusti Ur na Kaldejskem, lahko pa o tem beremo v Koranu. Koransko izročilo se namreč nanaša in povzame več elementov biblične tradicije in kasnejšega (po)bibličnega izročila. Ibrahim, kakor se v Koranu imenuje Abraham, skuša najprej spreobrniti svojo družino k čaščenju edinega pravega Boga, vendar doživi neuspeh, na koncu ga želijo celo umoriti, zato Ur zapusti (prim. 19. sura in 21. sura). Poskus spreobračanja je bilo v tistem okolju in času hkrati politično dejanje. Govorimo torej o nekakšni versko-politični nestabilnosti, ki botruje dejstvu, da Abraham emigrira v obljubljeno deželo. Vidim torej podobne nastavke kot jih ima današnja begunska kriza.

Zagotovo pa ne moremo mimo omembe egiptovske izkušnje suženjstva, kjer pa dejansko gre za begunski val v današnjem pomenu besede. Sveto pismo pripoveduje, da so v času očakov, po naselitvi obljubljene dežele, plemena Izraelcev zaradi lakote v večjem številu emigrirale “s trebuhom za kruhom” v Egipt, v takratni simbol obilja in preskrbljenosti. Judje kot ustanovni dogodek, tj. začetek naroda v ožjem smislu dojemajo prav rešitev iz suženjstva, kar pomeni, da je za rojstvo naroda ključna rešitev begunskega problema – z izhodom iz Egipta. S tem se ponovno dotikamo begunske tematike, ki v resnici prepaja izraelsko identiteto, govorimo lahko o zgodovini beguncev.

Radikalna zaščita tujcev, prim: 1 Mz 19,7 in Sod 19,23

K razlogom, ki sem jih prej našteval za oblikovanje odnosa do tujcev, zagotovo spada zelo močna tradicija gostoljubja, ki je prav tako starejša od Izraela in jo je Izrael prevzel, podedoval iz svojega okolja. O tem pričata ravno omenjena primera iz Svetega pisma, ki oba opisujte dogajanje pred nastankom Izraela. Oba primera opisujeta gostitelja, ki je svojega gosta – tujca – pripravljen braniti in ščititi za ceno lastnega življenja, lastne krvi. Lot je pripravljen razjarjeni (pohotni) množici namesto tujca ponuditi obe hčeri. “Glejte, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža; naj ju pripeljem k vam, da storite z njima, kar boste hoteli. Samo tema možema ne storite ničesar, saj sta prišla v senco moje strehe!” (1 Mz 19,8). Gost (tujec) je bil, ko je prestopil domači prag “svet”, nedotakljiv. Gostoljubnost je značilnost Vzhoda. Rabi Natán pripoveduje, da sta Abraham in Job imela vrata na vseh štirih straneh svojega doma, da sta lahko hitro sprejela gosta, tujca.

Ob tem pa je potrebno poudariti, da gre tukaj za gostitev, ne za naselitev, ne za permanentno stanje. Gre za radikalno zaščito, a za kratko obdobje, za čas bivanja pod “mojo streho”, ne gre za odsev splošne drže do tujcev.

Odnos do beguncev in tujcev v Novi zavezi

Prej sem omenil zgodovino Izraela kot zgodovino beguncev. In to zgodbo lahko nadaljujemo tudi v Novi zavezi. Kdo dandanes namreč ni slišal za politično zaostritev v času Heroda kmalu po Jezusovem rojstvu, ki je v evangelijih predstavljen povod, da Jožef z družino emigrira v Egipt? Danes bi sveto družino kategorizirali kot politične emigrante.

Jožefov beg v resnici oživlja zgodovinsko izkušnjo izvoljenega ljudstva, Izraela, in jo nadaljuje – v več pogledih. Jezus odnosa do tujcev, in ostalih šibkih elementov, ne samo postavlja v pravilno izhodiščno stanje, temveč tudi radikalizira. V priliki o usmiljenem Samarijanu Jezus kot bližnjega predstavi Samarijana. To je približno tako, kot bi danes hoteli pokazati bližnjega v muslimanu ali političnem emigrantu. Pri judih in kasneje tudi pri kristjanih je (bila) vedno prisotna nevarnost razumeti bližnjega človeka v zelo ozkih okvirih, kot rojaka v nasprotju s tujcem. Jezusov odnos do tujcev prebija judovske, narodne, politične in končno verske okvire, in vabi, da bližnjega prepoznamo v vsakem človeškem obličju, tudi če je to prekrito z burko ali s kakšno drugo opravo, ki v nas vzbuja v zibelko položen odpor, sovraštvo.

Sporočilo Biblije za današnji čas, odnos do beguncev in tujcev danes

Bom šel spet nazaj v Staro zavezo. Zelo zanimivo je, če podrobneje preučimo reakcijo Egipčanov ob prihodu begunskega vala. Egipčane, podobno kot danes Evropejce, je ob prihodu množice političnih emigrantov prevzemala groza pred Izraelovimi sinovi (2 Mz 1,12), zato ravnajo modro (2 Mz 1,10sl.), tujce zasužnjijo, ter “postavljajo tehnične ovire”, načrtujejo sistematični pomor vseh novorojenih dečkov ob “vstopu” v deželo, vstopu v življenje. Kot generator vseh teh človeka nevrednih dejanj se jasno izriše strah in groza – pred tujim in tujci.
Utelešen strah v obliki najrazličnejših ograd in ovir kaže na izčrpanost “gostujoče” civilizacije, lahko povemo tudi drugače; utelešen strah kaže na to, da Evropa v svojem jedru več ni krščanska, ker evangelij ne more biti vir strahu, je lahko samo vir življenja. Ograde, pregrade, zidovi in druge tehnične pregrade so znak, da je Evropi evangelijsko sporočilo postaja vse bolj tuje. V tem smislu nam begunci nastavljajo zrcalo: kdo smo, koliko smo krščanski, koliko so naše miselne predpostavke in predstave usklajene z resničnostjo in dejanji? Srečanje dveh civilizacij, nosilk lasnega sistema verovanja, religije in kulture, v obliki preseljevanja lahko zato predstavlja rešitev Zahoda. In sicer v ponovnem najdenju (in udejanjanju) judovsko-krščanskih korenin Evrope.

 

Prispevek je zapis radijskega pogovora v oddaji Sledi večnosti (POVEZAVA). Gosta: generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije, Matjaž Črnivec, in biblicist dr. Samo Skralovnik.