V Sloveniji je nekaj zelo narobe, da večina priletnih delavcev nestrpno čaka na srečni trenutek, ko se bodo lahko upokojili. Vzrok za to je verjetno predvsem v slabi organizaciji dela in še slabših medsebojnih odnosih v delovnem okolju. Je trenutek upokojitve res srečen dan? Za večino ne, ker se znajdejo na »enosmerni cesti«, ki vodi proti neizbežnemu cilju, na kateri ni povratka in se jim izostri zavedanje o minljivosti. Krepi se tudi občutek negotovosti zaradi popolne odvisnosti od nepredvidljivih politikov, ki se igrajo s pokojninsko zakonodajo kot otroci v peskovniku. Vsak dan je namreč večji delež upokojencev pod statističnim pragom revščine, politiki pa se svojo pot sprenevedajo in lažejo.
Odmerni odstotek za pokojnino
Vladajoči politiki so primerjali jabolka in hruške in lagali o katastrofalnem znižanju odmernega odstotka za pokojnine, ki naj bi ga bila uzakonila Janševa vlada. Škoda je bila povzročena, kajti večina državljanov jim je verjela. Nič niso pomagala oporekanja opozicijskih politikov in strokovnjakov vključno z direktorjem pokojninskega zavoda Marijanom Papežem.
V besedni vojni, ki so jo bili politiki v zvezi z odmernimi odstotki, pa se nihče ni obregnil ob veliko krivico, ki se je zgodila in se še vedno dogaja moškim upokojencem. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 se je namreč nadaljevala diskriminacija moških, ki se je dogajala že po ZPIZ-1. Naj mi bo dovoljeno zapisati osebno izkušnjo s to diskriminacijo. S sodelavko sva v državni službi (javnem sektorju) delala na enakih delovnih mestih za enaki plači. Njej so pokojnino odmerili s 64,25% meni pa s 57,25%. Upokojenci zaman čakamo, da bi se spolitizirano ustavno sodišče lotilo preočitne neustavnosti oziroma kršitve človekovih pravic zaradi spola. Vložena pobuda za razsojo je do nadaljnjega »založena«. Upajmo, da ne do izumrtja diskriminiranih upokojencev.
Se morda da izigrati pokojninsko zakonodajo s spremembo spola? Brez hormonov, brez kirurgov ampak zgolj administrativno. Smo že tako »napredni«, da bi na upravni enoti zadoščala izjava, da se je nekdo naveličal biti moški ali se slabo počuti v družbenem konstruktu, kar naj bi pravzaprav bil spol, in zaprosi za dokumente z »Ž« ali pa morda z »X«? Bo pokojninski zavod lahko izdal novo odločbo in izvedel poračun pokojnin, tokrat za upokojenko z »Ž«? In še nasvet ministru Luki Mescu, naj v nastajajoči pokojninski reformi proaktivno predvidi nebinarne upokojen-ke/ce. Do sadov Trumpove politike, ki izganja gender teorijo iz družbe, je v Evropi še daleč.
Paraziti v pokojninski blagajni
Ministrski predsednik Golob je po skoraj treh letih vladanja našel parazite v zdravstvu. To naj bi bili zdravniki, ki delajo v državnih in v prostem času tudi v zasebnih zdravstvenih ustanovah. Resničnih parazitov, prekupčevalcev z zdravili in medicinskimi pripomočki ter opremo seveda noče videti. Tudi parazitov, ki se mastijo z denarjem iz pokojninske blagajne noče ne videti ne preganjati. Kdo so ti paraziti, ki so premalo vplačevali v pokojninsko blagajno in vsem na očeh prejemajo nezaslužene in visoke pokojnine?
V prvi skupini parazitov so borci zmagovite strani komunistične revolucije in njihov zarod. Res so trdoživi, saj jih je osemdeset let po koncu vojne še vedno 6.000. Naj jim bo, če so si še kot otroci prislužili status parazitov po nekdanjih zakonih SFRJ. Nedopustno pa je, da kar nadaljnjih 10.000 upokojencev, sorodnikov borcev, parazitira s podedovanimi pravicami do borčevskih pokojnin.
Drugo skupino predstavljajo delegati trodomne skupščine, ki so si ob prenehanju mandatov leta 1992 s kratkoživim zakonom tlakovali lagodno pot do predčasne upokojitve. Ni jih veliko, vendar je njihovo sebično ravnaje še kako kvarno vplivalo na nadaljnje generacije poslancev, ki jim je glavna skrb poskrbeti zase. Zastavonoša te skupine upokojencev je Spomenka Hribar. Upokojila se je pri dvainpetdesetih letih in od tedaj kot specialistka za propagando in ščuvanje redno dopisuje v Delo. Ni je teme v domači in mednarodni politiki, ob kateri ne bi vsiljevala svojih enostranskih pogledov. Menda se je doslej izogibala le modrovanju o pokojninski reformi, kar nas seveda ne čudi. V zadnjem zapisu v Delu jo je v navalu mirovništva tako močno zaneslo, da je Finski, Estoniji, Latviji, Litvi in Poljski odrekla status evropskih držav. Trdila je namreč, da Rusi niso nikoli stegovali krempljev po Evropi. Z doktoratom iz leta 1995 si je vsevednost in potrebo, da neprestano soli pamet sodržavljanom, dvignila do zvezd. Marsikomu od bralcev verjetno ni znano, da je dosegla najvišji znanstveni naslov iz poezije Edvarda Kocbeka – kakopak v rdečem lemenatu (FDV). Le zakaj Univerza v Ljubljani skriva njeno doktorsko delo?
V tem članku moramo pozornost izkazati tudi dozdevno najzaslužnejšemu osamosvojitelju, navadnemu upokojencu in ustvarjalcu novih obrazov. Saj še pomnimo, kako je poslanec Matej Tonin pripomogel ki sprejemu zakona po katerem izjemni dodatek k pokojnini prejema izjemni Milan Kučan. Politična nadarjenost Mateja Tonina se je v polnosti razodela prav v teh dneh, ko se je znašel v predkazenskem postopku. Verjetno zaradi butaste preračunljivosti. Njegova obljuba, da z Janšo ne bo šel v vlado, vsekakor še vedno drži, utegne pa se zgoditi, da bo šel z Janšo na Dob. Prvi zaradi Trente, drugi zaradi KNOVS. Zakaj pri neodvisnem sodstvu ni nič nemogoče.
In že smo pri športnikih in kulturnikih, parazitih, ki se množijo in rastejo kot gobe po dežju. Če bi oblast ravnala po zdravi pameti in pravično, bi le skrbno izbranim najodličnejšim upokojencem s polja kulture in športa mimo pokojninske blagajne izplačevala neko rento upoštevajoč njihovo premoženjsko stanje. Denar za rente bi seveda šel iz državnega proračuna in se ne bi vedno znova prepirali o poplavi izrednih pokojnin in o »Vilfan-Vrečko« uzakonjenju parazitstva v pokojninski blagajni. Ob vsem tem se moramo vprašati še, zakaj so povsem prezrti upokojeni vrhunski znanstveniki.
Dojenje psa
Početje morebitne kandidatke za izredno pokojnino »umetnice« Maje Smrekar, ki je na prvi pogled vredno obsodbe in prezira, je potrebno pohvaliti. Pa ne kot umetniški dosežek ampak kot prvovrstno provokacijo, ki seveda nikakor ne bi smela biti nagrajena z nagrado Prešernovega sklada. Vprašanje je, če je ona imela namen, da nas s skrajno vznemirljivim in odvratnim prizorom dojenja psa opozarja na popasjenje slovenske družbe in demografsko sušo. Verjetno to ni bil njen namen. Opazovalci njene »umetnine« pa si lahko in smemo to razlagati na ta način. Upravičeno smo zaskrbljeni zaradi pomanjkanja ljudi za katerekoli poklice, od zdravstvenih do prosvetnih delavcev, od voznikov do kuharic, da ne naštevamo naprej. Dovolj in preveč imamo le raznih družboslovcev, samozvanih kulturnih delavcev in drugih mešalcev megle. Na srednji, ne na dolgi rok, pa nas morajo skrbeti ne samo nezasedena delovna mesta in prazna pokojninska blagajna ampak tudi skorajšnje izumrtje Slovencev.
Je trditev o popasjenju pregroba? Na to naj si odgovori vsak sam, bodisi ob srečevanju s tropi psov na sprehodih, v kavarnah in trgovinah, po novem tudi v nekaterih šolah, njihovem prostoru za družinsko mizo in v postelji. Na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je registriranih sedeminsedemdeset (77!) hotelov za hišne živali. MO Ljubljana je zgradila prestižno zavetišče za živali v Gmajnicah, občine plačujejo vrtoglave zneske za zapuščene živali. Po drugi plati se seveda postavlja žgoče vprašanje, kako se godi našim ostarelim rojakom v domovih starejših občanov pa tudi tistim, ki zaradi mizernih pokojnin niti me morejo priti v DSO. Je tem dejstvom treba še kaj dodati?
Ob neizprosnih številkah demografi bijejo plat zvona. Tako vlada kot ministrstvi za »nevidno delo« ter za »solidarno sedanjost« demografskim problemom niso dorasli. Dlje od sajenja rožic in poneumljanja volivcev ne sežejo s svojimi ravnanji in opustitvami. Pred nedavnim se je v trgovino z novodobnimi sužnji podala še ministrica Tanja Fajon. Ne Afganistanci ne Filipinci nam z morebitnimi mizernimi plačami ne bodo polnili pokojninske blagajne. Polnili bodo le hribe, predvsem pa doline naše domovine Slovenije.
Nasvet snovalcem pokojninske reforme
V zakonih je verodostojnost številk in napovedi vedno na trhlih nogah, še zlasti če je uresničevanje reformnih ukrepov načrtovano v bodočnost za pet in več let, Prav to naj bi bilo v novem pokojninskem zakonu. Nič hudega, če se samopašni politiki in funkcionarji zmotijo, bodo pač popravili ali odpravili, tako kot so ravnokar pri zloglasnem in neumnem uzakonjenju »štempljanja« zaposlenih. Snovalci pokojninske reforme naj v novi zakon nikakor ne pozabijo uvrstiti členov o evtanaziji in pomoči pri samomoru. To, prav to utegne biti takojšnja in najboljši rešitev za stabilnost pokojninske blagajne. Dve muhi na en mah! Pa oprostite, prosim, mojemu pikremu in izzivalnemu razmišljanju ter pisanju.
Lepo in dobro povedano. Nekaj stvari je potrebno še komentirati.
Najprej je treba opozoriti, da še vedno obstaja 48 kategorij upokojencev, ki zaradi različnih razlogov prejema višjo pokojnino, kot bi jim pripadala sam na podlagi vplačil. Večina teh kategorij je navadnim ljudem neznana, najbrž jih ne bi znal našteti niti resorni minister.
Ena od najbolj spornih kategorij so partizanski “borci”. Ti so neverjetno trdoživi, če jih 80 let po vojni živi še 6.000, pri tem pa jih ob koncu vojne ni bilo več kot 10.000 v hosti, če sploh. Tisti, ki je bil ob koncu vojne star 15 let, otrok torej še, jih ima danes že 95 let. Tolikšnega števila (6.000) starcev v resnici ne premore vsa Slovenija. To pomeni, da so med “borce” všteti ljudje, ki leta 1945 niso bili niti še rojeni. Najmlajši ima letos menda že 24 let. Druga spornost so partizanske vdove. V socializmu so zasluge očitno dedne in prenosljive kot pri plemstvu.
Ker je zaradi takih anomalij v zakonu vedno zmanjkovalo denarja za izplačilo penzij, se je nekdanji minister Vizjak spomnil “genialne” pogruntavščine, po kateri smo moški dobili penzijo obračunano z 6,25% manjšim odmernim faktorjem kot ženske. Halo, kje je tukaj toliko opevana enakost moških in žensk? Si predstavljate kraval, ki bi nastal, če bi bilo obratno? Pritožbe bi šle tja do OZN.
Omenjeni so poslanci nekdanje tridomne skupščine, ki so se lahko upokojili, če so bili stari že 50 let in so imeli vsaj 25 let pokojninske dobe. Menda jih je bilo na začetku 25, nekaj jih je v 33 letih že umrlo. Povedati je treba, da imajo v nekaterih državah uzakonjeno možnost upokojitve poslancev že po enem mandatu. Ali je to prav, naj si odgovori vsak sam.
O Kučanu je bilo veliko povedanega, Tonin se mu je skušal prikupiti, a zaman.
Več bi se bilo treba razgovoriti o zaslužnih umetnikih in športnikih. Enih in drugih je par sto in po novem zakonu, ki se ravnokar izpodbija na referendumu, bi njihovo število lahko hitro naraščalo. Človek se le vpraša, kako da si tak zaslužnež v svojem življenju, če je res bil tako zaslužen, ni priskrbel zadosti visoke pokojnine za spodobno starost? Ali pa mogoče sploh ni bil zaslužen, le politično na pravi, to je levi strani? Res se postavlja vprašanje, zakaj so bili prezrti znanstveniki? Šport očitno v Sloveniji velja več kot znanost.
Na koncu še pripomba na gradnjo pasjih hotelov. Res bi bilo bolj humano, če bi s družbenim denarjem raje gradili domove za stare kot pasje hotele, čeprav je nekaj zavetišč za živali seveda potrebnih. Človek bi vso zadevo še zašpilil s cinično izjavo, da našim socialistom v resnici ljudje sploh niso mar, čeprav so jih polna usta o sociali.