O izčrpanosti prve republike

Ideja o nekaterih ustavnih spremembah v zvezi z državno ureditvijo, ki bi pocenile in pospešile delovanje države ter hkrati izvršilni veji oblasti zagotovile večjo odgovornost in vpliv na kreiranje in izvajanje državne politike, je bila predstavljena kot eno od programskih izhodišč na predčasnih državnozborskih volitvah leta 2011. Zaradi očitno neomajne, sedaj že tradicionalne, razdelitve slovenskega volilnega telesa, je bila zamisel na večer rezultatov glasovanja postavljena na hladno.

Premislek o drugi slovenski republiki je posledica grenkih spoznanj o neučinkovitosti demokratičnih mehanizmov, temelječih na slovenski ustavi in izvedeni zakonodaji. V trajanju vladnega mandata, ki je Slovenijo pripeljal na rob bankrota, je bila uprava neke tuje banke z neposrednim delovanjem in zbiranjem dokazov tujih varnostnih služb zamenjana čez noč. O tem slovenska policija bojda zaradi kontaminiranosti vodstva policijskega ministrstva ni bila niti obveščena. Še vedno nepojasnjene okoliščine tragedije na Oražnovi so zasadile seme dvoma v neodvisnost delovanja državnih organov in sodišč. Večkrat so bile v javnosti omenjene možnosti zlorab tožilske funkcije v politične namene. Tako v zadevi sovražnega govora pisateljice otroških pravljic kot v zadevi ugotavljanja kazenske odgovornosti za dejanje, ki naj bi bilo izvršeno neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju in na neugotovljiv način. Takšen pravni standard bi morebiti zadostoval celo za procesuiranje nedotakljivega majorja M. Nadzorni mehanizmi številnih varuhov javnih financ niso niti približno preprečili kraje davkoplačevalskega denarja z odobravanjem nezavarovanih kreditov v državnih bankah. Gradnja avtocest je zgolj del te zgodbe. Celo sporno poslovanje vodilnega slovenskega šerifa in njegovega kartela nima konkretnih kazenskopravnih artikulacij. Morebiti bo zgodba, ne glede na to, da za njo stojijo Američani, po ekskluziji dokazov delila usodo balkanskega bojevnika. Nedavno se je naključno zgolj zaradi zakonskih sporov razkadilo nekaj megle z vrhov stečajnih mahinacij potopljenih družb in nadvse dobičkonosnih povezav med upravitelji in sodniki.

Ve se, da ustavnih sprememb ni brez ustavodajne dvotretjinske večine v parlamentu. Vendar pa ta v obstoječem proporcionalnem sistemu zaradi volilne geometrije de facto ni dosegljiva. Kljub temu ideja druge republike še zdaleč ni izčrpana. Bolj kot kdajkoli prej je potrebno razmišljati o naravi naše demokracije, ki z onemogočanjem zasebne iniciative globoko posega v posameznikovo svobodo. Danes se največja zmota skriva v prepričanju, da demokracija sama po sebi zagotavlja posameznikovo svobodo. Z vidika posledic razlike med odločitvijo diktatorja in demokratično izvoljenim parlamentom za dvig davkov ali za nacionalizacijo zasebnih podjetij ni. Obsežna država z močnim javnim sektorjem brez dvoma zavira vsakršno zasebno angažiranost. Pot, ki vodi v vsesplošen družbeni razvoj in blaginjo, nasprotno vodi preko priznanja posameznikove inovativnosti, ustvarjalnosti in razuma, preko spoštovanja zasebne lastnine in končno preko priznanja človekovega dostojanstva.

Potem ko je prva žebelj v krsto države zabila opozicija s predlogom zahtev za referendum o slabi banki in o državnem holdingu, je svetloba na koncu tunela tranzicije skoraj ugasnila. Glede na izkušnje pri nas je moč pritrditi ugotovitvam, da demokracija vse bolj postaja odlično orodje za dosego njenega nasprotja. Omogoča namreč popoln odvzem ekonomske svobode. Z njenim padcem je tlakovana pot do bridkega konca osebne in politične svobode.

Za idejo o republiki svobode vendarle še obstaja upanje. Država mora izpeljati nujno privatizacijo. Ravno državno lastništvo v bankah in v pomembnem delu gospodarstva nas je pripeljalo v brezno, za rešitev iz katerega danes izvršilna veja oblasti vlaga skrajne napore. Svobodna in demokratična družba temelji na posamezniku kot nosilcu razvoja. Iskanje sprememb in drugačnosti, inovacij, je položeno v same temeljne človeške narave. Ob zagotovitvi varstva zasebne lastnine je potrebno končno vzpostaviti vladavino prava. Končati je treba s sklicevanjem na tehnično zakonitost. Slednjo mora nadomestiti z etiko prežeto pravo, katerega temelj predstavlja človekova svoboda.