Prav zanimivo je opazovati spremembo v tonu med razpravami okrog Družinskega zakonika 2012 in sedanjimi okrog Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V onih iz pred treh let so predlagatelji redefiniranja družine dajali vtis, da dejansko verjamejo v strokovno argumentiranost tega, kar počnejo. Zlasti se spominjam serije izjav Društva psihologov Slovenije, ki so služile kot pomembna podlaga tedanjim advokatom istospolne družine.
Pri sedanji sporni noveli o zakonu je vtis precej drugačen. Zasedba predlagateljev je več ali manj ista, a v njej nekdanje vere v moč lastnih argumentov ni več zaznati. Zamenjali so jo z argumentom moči, ki izvira iz dejstva parlamentarne večine. Vse to je posebej očitno v tem, da javne razprave tokrat niso omogočili. Strokovnih argumentov ni bilo slišati, pač pa le neko megleno sklicevanje na človekove pravice, ki naj bi po mnenju predlagateljev zahtevale uvedbo istospolnih porok.
O neprebranih študijah
O tej izgubi vere v lasten prav simptomatično govori tokratna izjava Društva psihologov, pri katerem se niso niti toliko potrudili, da bi jo napisali na novo, pač pa so preprosto znova priobčili ono iz leta 2011. To ne kaže le na neko utrujenost, pač pa tudi na evidentno nestrokovnost te združbe (na katero sem dvakrat (prvič in drugič op. ur.) opozoril že leta 2012, saj je v znanosti pač tako, da se stalno objavljajo nove študije in da ni dopustno po treh letih preprosto ponoviti to, kar je bilo že povedano, ne da bi se tega podkrepilo z novimi ugotovitvami. Sploh pa na področju raziskav o učinkih istospolnih zvez na otroke, se je izvedlo v zadnjih letih kar precej zelo kvalitetnih in zelo odmevnih raziskav, katerih izsledki gredo točno v nasprotno smer od ugotovitev Društva psihologov, da med istospolnimi in raznospolnimi zvezami ni razlik glede učinkov na otroke. Mislim tu zlasti na snop študij, ki so dosegle svoj vrh v raziskavi iz poletja 2012 o novih družinskih strukturah (New Familiy Structures Study) Marka Regnerusa, profesorja na teksaški univerzi. Med zadnjimi študijami iz te skupine bi opozoril zlasti na raziskavo Paula Sullinsa o čustvenih problemih otrok z istospolnimi starši, ki je izšla februarja 2015. Za razliko od starejših raziskav, na katere se sklicuje Društvo psihologov, so te raziskave narejene na širokih in naključnih vzorcih in so v toliko bistveno bolj zanesljive. Raziskave so si v glavnem edine okrog tega, da istospolne zveze ponujajo zaznavno slabše okolje otrokom od raznospolnih zlasti zaradi bistveno večje nestalnosti (tako glede trajanja zveze kot glede kraja prebivanja), bistveno večjih zdravstvenih, čustvenih in (zlasti pri ženskih parih) ekonomskih problemov ter težav, ki izvirajo iz pomanjkanja biološke vezi z obema staršema. Slednjo težavo je kot posebej odločilno izpostavila omenjena nedavna Sullinsova študija.
Kaj pa človekove pravice?
Zdi se, skratka, da so predlagatelji sprememb v pojmovanju družine odstopili od težnje po utemeljevanju svojega početja, ker se njihovi argumenti z napredovanjem raziskav na tem področju vse bolj sesuvajo v prah. Zato pa se jim vse bolj mrzlično in iracionalno mudi z uveljavljanjem sprememb z golo močjo. Opazen je torej premik od ravni znanstvene argumentacije k ravni pravne kodifikacije in pravne prisile zlasti na podlagi določenega razumevanja človekovih pravic. Glede na to, da so predlagatelji sprememb, s svojim umikom iz terena strokovnosti, sami implicitno priznali svoj poraz na tem področju, je potrebno po eni strani, da se v javnosti jasno, dostopno in pregledno predstavijo rezultati novih raziskav, po drugi strani pa je potrebno, da se spopademo s predlagatelji tudi na terenu, ki so si ga tokrat izbrali: na terenu človekovih pravic – in to ne človekovih pravic otrok, pač pa odraslih. Omenjeno sociološko raziskovanje istospolnih zvez, kot smo videli, vse jasneje kaže, da take zveze ne morejo biti enakovredne raznospolnim, kar zadeva vzgojo otrok, in da bi zato pripustitev takih zvez k posvajanju otrok pomenila kršitev človekovih pravic otrok. Zagovorniki sprememb zato, ker se ne morejo sklicevati na otrokove pravice, se sklicujejo na človekove pravice odraslih.
EČŠP: Istospolna poroka ni človekova pravica
Glede tega je treba najprej reči, da je samo Evropsko sodišče za človekove pravice v različnih nedavnih razsodbah (Schalk in Kopf proti Avstriji, št. 30141/04, § 101, ESČP 2010; Hämäläinen proti Finski, št. 37359/09, § 71, ESČP 2014) ugotovilo, da ni mogoče obravnavati istospolne poroke kot človekove pravice in da zato ni mogoče v imenu človekovih pravic prisiliti države članice, da sprejmejo tako zakonodajo. Zanimivo se je vprašati, zakaj je Evropsko sodišče tako razsodilo. V obeh navedenih primerih je šlo za sklicevanje na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, v katerega se javna oblast ne sme vmešavati razen v posebnih pogojih, ter na 14. člen iste konvencije, ki prepoveduje diskriminacijo glede na spol, raso, barvo kože itd.
V obeh primerih pa, kot rečeno, Evropsko sodišče ni ugotovilo, da bi prepoved istospolne poroke pomenila tako diskriminacijo oz. neupravičeno vmešavanje države v zasebnost posameznikov. Očitno je presodilo, da spada istospolna poroka med tiste posebne okoliščine, za katere se 8. člen konvencije ne aplicira. Mednje sodi, kot beremo v členu, to kar je »nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi«. Evropsko sodišče je v svoji razsodbi verjetno imelo pred očmi več izmed teh pogojev. Najprej zadnjega izmed njih v smislu že omenjenega zavarovanja pravic in svoboščin otrok v primeru posvojitev, pa še cele vrste drugih pravic, ki bi sledile iz izenačitve istospolne zveze z zakonsko: zlasti tiste, ki zadevajo uvedbo teorijo spola kot nekakšno novo državno ideologijo v šolstvo in v določen del javnih služb kot se dogaja na Nizozemskem in v nekaterih zveznih država v ZDA.
O naravi
Vendar bi se tu rad zaustavil ob običajno manj omenjanem pogoju, ki je v besedilu 8. člena zabeležen kot »zavarovanje morale«. Ko se vprašamo, kaj bi lahko bilo s tem mišljeno, verjetno pridemo kaj hitro do ugotovitve, da ne more biti mišljen kak bolj ali manj samovoljno določen moralni kodeks te ali one družbe, ker bi potem lahko v družbi, kjer bi bilo, denimo, ljudožerstvo dojeto kot moralno, spodbijali na tej osnovi same temelje ideje človekovih pravic.
Kaj je torej v okviru tega člena mišljeno z moralo? Vsekakor nekaj, kar je v skladu z univerzalno pretenzijo človekovih pravic, ki je pač v tem, da bi naj te pravice veljale za vse ljudi vseh prostorov in časov, bile z njimi v nekakšni nujni zvezi in bile posledično neodtujljive. Tu pa neizbežno trčimo na pojem človeškosti ali človekove narave ali definicije človeka. To je pač tisto, kar je univerzalno prisotno v vseh ljudeh in od njih neodtujljivo (če naj bodo sploh ljudje), na podoben način kot se definicija pravokotnega trikotnika neizbežno nanaša na vse konkretne realizacije tega lika.
Vem, da pojem človeške narave v sodobni filozofiji ni priljubljen, a vseeno ne moremo mimo dejstva, da če naj ima kakršenkoli smisel govoriti o univerzalnosti in neodtujljivosti človekovih pravic, moramo najprej vedeti, kaj je to človek in morajo omenjene pravice izhajati iz te njegove definicije ali narave. In to ne velja le de iure, ampak je tako tudi de facto: seznam človekovih pravic in svoboščin je narejen glede na zmožnosti (fizične, ekonomske, socialne, politične, intelektualne), ki jih ima to bitje po svoji naravi kot animal rationale – kot razumna žival.
O poreklu človekovih pravic
Zgodovinsko dejstvo je pač, da je izvorni seznam teh pravic povzet iz Lockovega antropologije, ki izvira dalje iz Aristotelove, kjer je človek po svoji naravi zmožen animaličnega in racionalnega udejstvovanja. Od tedaj je ta definicijski okvir razmišljanja o človekovih pravicah ostal nedotaknjen, ker seveda poleg animal rationale ni prav veliko drugih pojmovnih kandidatov za (pravno uporabno) definicijo človeka.
Ostale pojmovne rešitve gredo bodisi v materialistično smer, ki zanika duhovno, materialnost presegajočo, racionalno komponento človeka: tam je človek le še animal. Na voljo so tudi rešitve, ki gredo v smer spiritualistične redukcije, kjer ostane od človeka le še breztelesen misleč subjekt, v duhu Descartesove in Platonove tradicije. Potem imamo še rešitve, ki gredo preprosto v smer relativizma, po katerem sploh ni mogoče podati obče definicije tega, kaj je človek: v to smer nas popelje Heideggrov Dasein ali strukturalistična smrt subjekta, npr. Deleuzov človek kot dividuum, ki ni več individuum, ker je izgubil združujočo enotnost svojega bistva.
Vse te alternativne definicije človeka imajo pač to slabost, da se v njih izgubi ravno tisto, kar naj bi definicija podala: kar je specifično človeško. Vsekakor pa se izkažejo za predvsem neuporabne v kontekstu ugotavljanja človekovih pravic. Materialistična smer zreducira človeka na materijo, ki je voljna za vsakovrstno manipulacijo: ni naključje, da so vsi veliki totalitarizmi 20. stoletja bili v osnovi materialistični. Relativistična smer sploh ne poda definicije človeka in tako ni v stanju utemeljiti človekove identitete, kaj šele obraniti njegovih pravic: Heideggrov odnos do nacizma ali Žižkov do stalinizma, je v tem smislu zelo poučen. Spiritualizem pa odmisli od človeka njegovo telesno naravo in se tako izkaže za pravno impotentnega, saj je pravni in državni okvir v veliki meri tu, da zaščiti fizični vidik človeka: dober del človekovih pravic se nanaša neposredno na ta vidik in v čisto vseh je ta vidik predpostavljen. V zadnji posledici tak spiritualizem zopet vodi v apologijo totalitarne države kot lahko to vidimo v Platonovi Politeji, ki je pravzaprav rojstno mesto zamisli o totalitarni državi.
O Aristotelu
Kaj ima vse to opraviti z moralo ali etiko? Kot smo videli, nas tema človekovih pravic hočeš nočeš vrne k izvorom evropske zavesti: natančneje k Aristotelu in k njegovi definiciji človeka. A definicija človeka je po Aristotelu tudi temelj etike, saj je dobro (in osrečujoče) ravnanje po Aristotelu tisto, ki v polnosti udejanja ali uresničuje zmožnosti, ki jih ima človek po svoji definiciji ali naravi, kot najdemo zapisano v Nikomahovi etiki (I, 13). Zdi se, da je točno ta zamisel v ozadju ideje o človekovih pravicah, saj naj bi le-te ščitile naše svobodno polno udejanjanje naših naravnih, po definiciji danih zmožnosti. Zakaj naj bo to polno udejanjanje svobodno, tj. določeno od posameznika samega in ne diktirano od države zvemo znova od Aristotela: ker se optimalno udejanjanje zmožnosti ne dogaja pri vseh na enak način, pač pa pri enem tako in pri drugem drugače, glede na pravo, srednjo mero (Nik. et., II, 5).
Kaj pa se zgodi, če iz tega etičnega substrata človekovih pravic začnemo gledati na vprašanje istospolnih porok? Videli smo, da so človekove pravice tu zato, da ščitijo človeško naravo, tj. svobodno polno udejanjenje zmožnosti, ki jih ima človek po svoji definiciji. Med te zmožnosti spada seveda tudi spolna zmožnost. Vendar je jasno, da je polno, maksimalno udejanjenje te zmožnosti v spočetju novega življenja – v reprodukciji, ki je bistveno povezana s telesno, animalično komponento človeka. Spočetje je največ, kar lahko ta zmožnost naravno proizvede. Če bi se torej določilo kot človekova pravica to, da bi nekdo uporabljal spolno zmožnost na način, da do polnega udejanjenja te zmožnosti nikakor ne bi moglo priti, bi taka človekova pravica zanikovala temeljni smisel obstoja človekovih pravic, ki je v zaščiti svobode, da posameznik polno udejanji (ne karkoli, ampak) svoje naravno dane zmožnosti. Dopustiti tako pravico bi bilo, kot reči, da se lahko v imenu ene človekove pravice lahko posameznik odpove drugi človekovi pravici.
Pravica do avtodestrukcije?
Situacija bi bila na las podobna problemu, ki ga prinašajo zahteve po uzakonitvi evtanazije, ko v imenu raznih človekovih pravic in svoboščin nekdo meni, da si lahko odvzame človekovo pravico do življenja. Zagovorniki takih zahtev pozabljajo, da so človekove pravice neodtujljive (kot je neodtujljiva človekova narava) in zato jih ne sme kratiti posamezniku nihče, niti posameznik sam sebi: nihče ne more npr. na osnovi človekovih pravic zahtevati pravico, da se sam proda v suženjstvo. Tudi istospolna usmerjenost v tem smislu ni človekova pravica, ker predpostavlja, da posameznik sam uporablja neko svojo naravno zmožnost tako, da jo vnaprej zapira pred njenim polnim naravnim iztekom ali ciljem. To pomeni, da uporablja svojo človeško naravo za cilje, ki so tej naravi samovoljno zadani in so torej njej zunanji, tuji. A človek je lahko obravnavan le kot cilj in nikoli kot sredstvo, kot je Kant mojstrsko povzel bistvo človekovega dostojanstva, na katerem temelji duh človekovih pravic. Usluženje človekove narave nenaravnim ciljem ne more zato biti nikoli dojeto kot skladno z naukom o človekovem dostojanstvu in o človekovih pravicah.
Prav v takem neskladju z dostojanstvom človekove narave so metode, ki želijo s pomočjo sodobne medicinske tehnologije omogočiti reprodukcijo istospolnim (pa tudi raznospolnim) parom. Na splošno lahko v duhu zgornjih misli ugotovimo, da je s človekovim dostojanstvom skladna le taka raba medicinske tehnologije, ki (kot je jasno iz definicije medicine same) zdravi bolnega ali poškodovanega človeka, tj. ga vrača (kolikor je to možno) v stanje, v katerem lahko udejanja svoje naravne zmožnosti, ne pa, da mu te zmožnosti, v katerem koli segmentu nadomešča s postopki ali poteki, ki niso naravni. Taki posegi pomenijo namreč maličenje človekove narave in so v očitnem nasprotju z idejo človekovih pravic, ki naj bi varovala prav to naravo.
O bolj ekološkem pristopu k človeku
Če povzamemo naše razmišljanje lahko vidimo, da je v sodobnem pojmovanju človekovih pravic nastopil temeljni nesporazum, saj marsikdo te pravice razume v bistvu kot pravice do tega, da posameznik lahko počne, kar hoče: po tej logiki je meja posameznikove svobode lahko (eventuelno, pa še to ne vedno) le svoboda drugega posameznika. Nesporazum takega pojmovanja je v tem, da pozablja na neodtujljivost kot temeljno značilnost človekovih pravic, ki te pravice veže na človekovo naravo. Da torej človekove pravice niso pravice nekih nedefiniranih posameznikov (opic, kamel, robotov?), pač pa pravice posameznikov, ki imajo človeško naravo in da so torej najprej in predvsem pravice človekove narave same.
Mislim, da ne bi bilo slabo, kot predlaga nekje Fukuyama, da bi v sodobni premislek o človekovih pravicah v tem smislu vnesli tudi nekaj tistega ekološkega čuta, ki smo ga znali razviti do vse narave razen do človeške, do tiste, ki nam je najbližja in najbolj dragocena: do tiste narave, ki smo mi sami. Podobno kot se zavedamo, da je nevarno, tvegano in na nek način krivično ali vsaj domišljavo naše poigravanje z gensko spremenjeno hrano, z izpusti ogljikovega dioksida ipd., bi morali toliko večjo tankovestnost gojiti do ekoloških tem v zvezi s človeško naravo (zaradi njenega imanentnega dostojanstva) in ostro nastopiti do vseh, ki jo želijo podvreči samovoljnim manipulacijam. Toda pazimo: tu (toliko bolj kot za razne al-goreovske scenarije) ne bo popravnega izpita, ker iz manipulacij s človeško naravo lahko izide le zaton človečnosti kot take.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.