PISMO BRALCA. Poznam pripoved starejšega človeka, ki ga ne morem imenovati ne gospod ne tovariš, da je ob nekem nečastnem ravnanju klerika izgubil vero. Osebno mislim, da ta človek nikoli vere ni imel, sam se pa osebno ni bil sposoben vprašati kaj je pravi vzrok za »izgubo vere«. Razmišljal sem, kakšna je vest tega človeka in koliko pokončnosti premore in zmore, da ni bil pripravljen pri sebi poiskati resnico in se z njo soočiti.
Ob poslušanju zgolj nekaj fragmentov iz »pogovora« tako imenovanih intelektualcev, ki so se zbrali za omizjem na javni tribuni civilne družbe v Cankarjevem domu 31.01.2013, se mi je porodila asociacija na vedenje zgoraj omenjenega človeka, da tudi ti, ne gospodje ne tovariši, niso sposobni kljub svojim letom iskreno in pošteno izprašati svoje vesti, ker bi drugače ne dovolili, da jih »kontinuiteta« izrablja za svoje sovražno in brezvestno rušenje izvoljene oblasti samo za to, da bi ne mogla izpeljati projektov za izhod iz krize. Naravnost zgrožen sem bil nad moralno izprijenostjo in brezvestnostjo posameznih »vplivnežev«, ki so vehementno razpredali in insinuirali misli o dozdevni diktaturi in totaalitarizmu v katerega nas bojda vodi sedanja oblast in vlada. Spomnil sem se kako sem osebno doživljal progrom istih posameznikov, ki so pred leti »ustavljali desnico« z neiskrenim namenom preprečiti, da bi Slovenija v resnici postala zrela demokratična država in pretrgala vezi s totalitarizmom komunizma. Zaradi naivnosti volivcev jim je to tudi uspelo in številni iskreno misleči posamezniki smo se diskreditirani umaknili, sami pa so s svojim neodgovornim ravnanjem v naslednjih letih prispevali znatni delež k sedanji krizi. Nasploh opažam, da o nevarnosti totalitarizma pri nas danes, govorijo tisti, ki so totalitarizem sami osebno doživljali ali ga celo izvajali. To me globoko prizadene kot državljana, kot posameznika, ki se veseli samostojnosti svoje države in je ponosen na to, da se z muko vendarle izkopavamo iz brezna zablod predosamosvojitvenega režima. Vedno bolj dvomim, da smo že v resnici dosegli raven medsebojnega komuniciranja na ravni evropskih demokratičnih norm. Osebno menim, da se tisti udeleženci shoda v Cankarjevem domu, ki so navdušeno ploskali zlohotnim zahtevam po »edini resnici« in pravici, da smejo samo »eni« protestirati in demonstrirati, še zdaleč niso približali demokratičnim pravicam do obrambe stališč in zagovoranja vsečloveških pozitivnih vrednot poštenja, iskrenosti in spoštovanja integritete slehernega tudi, če se z njim ne strinjajo. Sprenevedanja, kakršnega premorejo zagovorniki kontinuitete in izganjalci desnice, dobromisleče državlanke in državljani ne moremo spregledati in ne smemo dopustiti, ker bi to vodilo v obnovitev stanja, ko brat mori brata. Potrebno je spomniti tiste, ki mislijo, da so v posesti edinega prav in so v ta namen pripravljeni škoditi slovenskemu narodu, naj si izprašajo vest, ali ravnajo prav in v dobro ljudi, ali rušijo prizadevanja za izhod iz krize zaradi svojih ozkih interesov, ali celo zaradi prikrivanja svojih grehov iz preteklosti. Zato odločno podpiram pravico do shodov tudi tistim, ki jim eni odrekajo pravico do demostracij svojega prepričanja in videnja stanja v naši družbi. Nujno je potrebno vrniti zaupanje v pozitivne vrednote poštenja in iskrenosti, obrzdati obrekovanja, se izogibati opravljanju, diskreditiranju drugače mislečih, ker bomo drugače zapadli v brezno brezsramnosti in nespoštovanja sogovornikov, kakršnemu smo bili pravkar priča v naši bivši »bratski republiki« Srbiji s strani predstavnice medijev in ni tuje v milejši obliki tudi večini našim »oblikovalcem javnega mnenja«, ki s svojimi izhodiščnimi stališči, smešenjem resnih sogovornikov in skorajda cirkuškimi predstavami »perejo možgane« naivnim poslušalcem in gledalcem. So mar mediji in poulični hujskači tisti, ki bodo v naši družbi postavljali in odstavljali oblast, določali kaj je prav in dobro in ignorirali tisočletne izkušnje človeštva kaj je dobro za preživetje in sožitje med ljudmi ter že dosežene pravice do svobodnih volitev.
Upanje, da vendar še nismo padli na tako nizko raven medsebojnega komuniciranja in brezvestnega ravnanja ter zanikanja splošnočlovških vrednot pravice do pravičnega zagovora, poštene sodbe v razumnem roku, medsebojnega spoštovanja in vere, da dobro zmaguje, ker poznamo »zlato pravilo ljubezni«, da drugemu ne storimo tega, kar ne žilimo, da on stori nam, sta mi vlila dva zelo pokončna in poštena ministra brez dlake na jeziku, ki sta prav te dni podala odstopne izjave s svojega položaja. Ravnanje in izjave ministrov Pličaniča in Šušterčiča, gospodov z veliko začetnico, je naravnost občudovanja vredno prav zato, ker sta s svojimi izjavami zanikala miselnost, ki prevladuje v naši družbi, miselnost potuhnjenosti na eni strani in agresivnosti na drugi. Občudovanja bi ne bila deležna, če ne bi v slovenski družbi imeli preštevilnih obrekovalcev in rušiteljev legalno izvoljene oblasti, ki ne premorejo tako visokega nivoja osebnega poštenja, poguma in tankočutnosti vesti, kot sta jo izkazala omenjena ministra. Ostala sta zvesta idejam svoje stranke, ohranila distanco do nepravilnosti in zaletavosti njihovega strankarskega voditelja Viranta in nista »izgubila vere«, kot jo je izgubil človek, ki sem ga omenil na začetku tega prispevka.
mag. Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale
Foto: Demokracija (Matic Štojs)
Kdo pobira kapital ljudskega nezadovoljstva?
Vir: blog Jože Bartolj. V Cankarjevem domu se je v četrtek 31. januarja zvečer, zbrala pisana druščina ljudi, ki so vsak na svoj način, skušali pobrati „kapital“ ljudskega nezadovoljstva z domačo politiko. Pod okriljem Vena Tauferja in vrha pisateljskega društva, so se na odru in govornici menjali ljudje kot so Spomenka Hribar, France Bučar, Peter Kovačič Peršin, Tone Peršak, Miha Butara, Igor Koršič, Jože Pirjevec, Matjaž Hanžek…
Razumem, da so nezadovoljni s stanjem v državi, razumem, da je pri nas marsikaj narobe, razumem, da so razmere nekatere pripeljale do roba potrpljenja, ampak tega, kaj so v Cankarjevem domu počeli ti ljudje… ne razumem.
Najprej sem se vprašal, kako lahko taka srenja nagovori mene in meni podobno misleče? Odgovor je bil takojšen, nedvomen in jasen, ne more me! Zakaj? Zato, ker so ti ljudje, posredno in neposredno, prav tako odgovorni za današnje stanje, kot trenutni nosilci oblasti. Še več, prepričan sem, da so del problema proti kateremu zdaj skušajo nastopati in iz njega vleči politični kapital. Stanje v katerem smo, se ni začelo z zadnjimi volitvami, začelo se je bistveno prej, korenine pa so v Demosu in kar nekaj nezadovoljnežev v Cankarjevem domu, je iz časov Demosa…
Najbolj krepke izjave se je kajpak znebila Spomenka Hribar, ki je izjavila: „Desnica je pravi in edini naslednik boljševizma iz prejšnjega sistema.” Le še to je manjkalo, da bi rekla, da se je desnica po koncu druge svetovne vojne brez procesov v različnih breznih naše države, kar samo postrelila…
Remzo Skenderović (pa kdo je ta človek) je izrazil skrito skrb, ki je jasno pokazala, koga v Cankarjevem domu pravzaprav nočejo, ko je izjavil: „Dosledno bi morali tudi ločiti Cerkev od države.“ Gospodu Skenderoviću moram povedati, da je v Sloveniji to že skoraj uspelo. Po najnovejši primerjalni religijski raziskavi, v Sloveniji v Boga veruje le še 37 odstotkov ljudi, v to, da je nekaj, kar nas presega nad nami, pa dobrih 45 odstotkov. In Cerkev sploh nima vseh 37 odstotkov. Govorjenje o ločitvi je torej nesmiselno, ker je ločitev več kot radikalna…
Ne bom komentiral vseh izjav (z nekaterimi se tudi strinjam), vendar pa me druščina zbrana v slovenskem hramu kulture, le utrjuje v prepričanju, da bo treba bolj radikalno braniti svoja stališča. Iz preprostega razloga, ker njihova stališča ne morejo biti moja stališča. In ker je ta država tudi moja. Zato je, že zaradi svojih otrok, ne morem zgolj prepustiti različnim uležanim kvazi levičarjem.
Če bi se, po ne vem kakšni nesreči, omenjena druščina znašla na oblasti, nam Bog pomagaj! Glede na izrazoslovje in ideje, ki so jih trosili, zapori ne bodo dovolj veliki in najbolj plačani poklic bo nedvomno paznik v kakšnem taborišču za katolike…
Vir: blog Jože Bartolj
