O, božični čas

V veselem decembru in za praznike, kot se je v Sloveniji prijelo neo-pogansko poimenovanje adventa in božiča, se dogaja marsikaj, česar ne skrije ne veselja hrup in obsedenost z lučkami ne pleskavice in kuhanček. Poglejmo, kaj bi nas lahko ali celo moralo motiti.

Naslovnice časopisov in revij

Prva oziroma naslovna stran revije ali časopisa je zelo pomembna. Pritegnila naj bi pozornost morebitnega kupca ali bralca. Imela naj bi tudi sporočilo o zvrsti medija. Ali obravnava gospodarstvo, politiko, vero, znanost, kulturo, ali gre za zabavne in rumene vsebine?

O tedniku Mladina, podlostih in škandalih na njegovih naslovnicah, ne bomo razmišljali. Ni vredno naše pozornosti. Tudi o tedniku Demokracija (z dne 19. 12. 2024) je bilo v zvezi s tremi političarkami na naslovnici, ki zase menijo, da so nedotakljive, ne bomo razpredali. Dejstvo je, da niso političarke v žlahtnem pomenu besede in tudi ne bi smele biti nedotakljive. Sodišču se bo vsekakor v zvezi s tremi tovarišicami v nacionalsocialistični opravi ponudila lepa priložnost, da jim bodo pravico odmerili s prirejenimi vatli in pokvarjeno tehtnico. Alegorija pravice zagotovo ne bo imela zavezanih oči.

Vernike, ki smo pogosto tarča zasmehljivcev iz tabora »naprednih«, bi morala vznemiriti naslovnica letošnje božične tiskane Družine. Vsevprek upravičeno negodujemo in se oglašamo, kadar v medijih zasledimo norčevanje ali celo sovraštvo do vsega, kar vsej malo diši po veri, predvsem katoliški. Kaj hitro se damo sprovocirati porogljivcem. Tokratnega zdrsa urednika Družine pa ne vidimo ali se delamo, da ga ni. Pojdimo k stvari. Na naslovnici je velika fotografija karmeličanke z Jezuščkom. Prvi hip se površnemu opazovalcu stori milo, ko zagleda to idilo. Pri pozornem ogledu slike pa se pojavita vsaj dve vprašanji. Prvič, od kdaj so redovnice najstrožjega ženskega reda, zaprte v klavzuri, fotomodeli? Kljub temu, da je karmeličanka oblečena po strogih pravilih reda, je neke vrste fotomodel, ki razkazuje svoj status, predvsem pa svoj obraz. In drugo vprašanje, ki se nanaša na izraz njenega obraza. Ob zrenju na voščeno lutko – Jezuščka, ki ga nežno drž na prsih, iz nje lijejo materinska čustva. Zatajevana, sprevržena? Lahko samo ugibamo.

Maša za domovino

Vsako leto v adventno-božični čas pade praznik Dan samostojnosti in enotnosti. Nekaj dni pred njim je v ljubljanski stolnici maša za domovino. Iz leta v leto je bolj porazna udeležba vernikov in politikov pri tej maši. Tako so bile letos klopi v cerkvi na pol zasedene in nezgrešljivi so bili številni prazni sedeži rezervirani za politike in diplomate. Sramota za ljubljanske katoličane kot tudi za politike vseh barv! Neverjetno je, da se nam ne zdi potrebno Bogu zahvaljevati za čudež, ki se mu pravi lastna država, država z zgolj dvema milijonoma državljanov. Mar lahkomiselno pričakujemo, da bomo brez Božjega varstva kos težkim izzivom, pred katerimi so Slovenija, Evropa in svet? Bogoslužje je bilo zelo lepo: somaševanje številnih duhovnikov z nadškofom, ubrano petje. Preudarne besede Nadškof Zore je v pridigi preudarno prepletal duhovnost s pronicljivo analizo slovenske stvarnosti.

Parklji

Krasni novi svet, svet individualizma, svet permisivne vzgoje, ki že daje obilne sadove. Žal slabe. Pomehkužene generacije otrok in mladine so povsem nepripravljene na soočanje z resnimi težavami. Družba se neuspešno ubada s posledicami, namesto da bi se spraševala o vzrokih. Zelo groba skica zvonjenja po toči je taka: psihoterapevti ne morejo sprejeti vseh na obravnavo napotenih otrok, zdravniki otroke zasipajo s pomirjevali, starši izsiljujejo učitelje in skušajo izposlovati status otroka s posebnimi potrebami.

Končno se poskušamo lotevati vzrokov za čustvene in vedenjske težave številnih otrok in mladostnikov ter preprečevati kvarne vplive, ki so jim izpostavljeni. Prvi od vzrokov se je ponudil kar sam od sebe ob letošnjem miklavževanju. Ne noč čarovnic ne pustne šeme –  parklji so tisti, ki otrokom povzročijo nepopravljive posledice. Preventivni ukrep, ki so se ga lotili v Svetem Juriju ob Ščavnici in verjetno še kje, je prepoved parkljev v Miklavževem spremstvu. Psihoterapevtka Špela Reš, odločna velestrokovna borka proti parkljem prerokuje, da so strahovladju parkljev šteti dnevi. Nasprotno pa etnolog Janez Bogataj zgrožen ugotavlja: »Miklavž ima vedno pozitivno (angeli) in negativno (parklji) spremstvo. Povrhu vsega so parklji najstarejši preoblečeni spremljevalci, veliko starejši od samega Miklavža. Reakcija staršev mi je razumljiva, saj živim v Sloveniji, kjer ne mine dan brez pojavov in dejanj, ki sodijo v okvire psihiatrije!«

Komaj so Prleki ukrotili svojega parklja, že se nam je v Ljubljani pojavil povsem nov, ki ga doslej oči Ljubljančanov še niso uzrle. Posebnost tega parklja je, da ni spremljal Miklavža, ampak Božička. Imel je vranje črne lase spete v konjski rep, črno krilo, črne škornje ter po mnenju poznavalcev primerno starikav obraz in tudi črno dušo. Otrok v Centru Janeza Levca menda ni ločeval na pridne in poredne, ampak na tiste, ki so se za potrebe Instagram-a smeli fotografirati z njim in tiste, ki se niso smeli. Šolarji, ki so Božička in parklja gledali le od daleč čez šipo, naj zaradi ločevanja ne bi imeli ne kratkotrajnih ne trajnih duševnih motenj. Krivdo za zapostavljanje dela otrok naj si pripišejo tisti starši, ki niso dovolili zlorabe svojih otrok za parkeljske rabote. Izgovor, ki ga je pes prinesel na repu. O hlapčevski kreaturi ravnatelja Centra ne bomo zgubljali veliko besed. Že ko se mu je parkelj najavil, je imel polne hlače. Ste že uganili, kdo je bil Božičkov parkelj v ljubljanskih Jaršah? Golobova punca., vladna nutri(j)cistka Tina Gaber.

Žive in mrtve jaslice

Vabila na bolj ali manj posrečene predstave živih jaslic kar dežujejo. Vsako leto je več tega plehkega božičnega dogajanja. Od Postojnske jame do zakotnih vasi, od amaterskih predstavic do  donosnih poslov in zabav. Ne samo veseli december z lučkami  in veseljačenjem, tudi žive jaslice nas trgajo od bistva božiča. Božič je vse bolj potisnjen na raven folklorne zanimivosti. Tudi v Ljubljani na Gallusovem nabrežju, kjer je pri slamnatih jaslicah poskrbljeno, da so kar se da posvetne. Lani so imele napis »Na zemlji mir ljudem.«, letos pa »Rojen nam je sin, radujmo se!«. Le kam se je lani izgubila »Slava Bogu na višavah« in kaj za en sin je rojen letos? Namesto sina bi lahko zapisali Jezus, Zveličar ali Odrešenik. Ali pa Dete, ki bi bilo nadvse prikladno in socio-politično korektno, ker je srednjega spola.

Tudi v cerkvah nimamo ne mere ne okusa pri postavljanju »mrtvih« jaslic. Prenekatera cerkev se v božičnem času spremeni v Disneyland ali Minimundus s pridihom slovenskega podeželja in (ne)okrnjenega naravnega okolja. Osrednji del jaslic, ki naj bi bila Sveta družina, je dostikrat kar težko najti. Jaslice, ki se razprostirajo po nekaj deset kvadratnih metrov, zastirajo plemenito arhitekturo in likovne stvaritve ali pa še celo v prezbiteriju ovirajo bogoslužje. Nenazadnje pa tudi vernike motijo v njihovi zbranosti  pri maši. Prihaja lahko celo do takih zagat in nesporazumov, kot lani v baziliki na Brezjah. Pater Polikarp, naj počiva v zasluženem Božjem miru, je ležal na parah malo da ne v jaslicah. Nerazsodnosti ni videti konca. Na letošnji novoletni dan je prav tako na Brezjah metropolit Zore maševal kar v jaslicah, ki so z nemogočo »arhitekturo« zastirale pogled na daritveni oltar. V januarskih številkah Družine lahko pričakujemo poročila in slike, s katerimi bodo dopisniki tekmovali na temo: kdo je iz cerkve naredil večjo štalo.

Za konec

Tudi pri člankih je potrebna mera, zato se nikakor ne da obregniti ob vse, kar se je (ali ni) dogajalo v letošnjem adventno-božičnem času. Politiki in sodniki se norčujejo iz nas,  mi pa pletemo adventne venčke in na njih prižigamo sveče, ne da bi se zavedali, da je ta navada luteranska, pravzaprav pedagoška metoda nemškega pastorja v hamburški šoli za revne otroke. Staro in mlado se zgrinja v mestna središča gledat lučke v posmeh zelenemu prehodu.

_______________________________________________

Za naslov sem si izposodil in prilagodil Prešernov verz iz Učenca: »O, predpust! ti čas presneti,«



2 komentarja

  1. Ampak da so Prleki pokleknili pred hudiči, zlasti rdečimi, ko: “Prlek priša, Prlek ša,/ Prlek suhe žgance ja.”
    ꧁•⊹٭Vladimir Gajšek٭⊹•꧂, pesnik in pisatelj, esejist, prevajalec, publicist, likovnik, psihoterapevt biblioterapevt, avtor znamenitega psihoterapevtskega priročnika Nevidni ljudje, nevladni diplomat , stanovalec doma starejših – imel operacijo srca, že dvakrat klinično mrtev, a intenzivistično zdravniško obujen v življenje, Dg. = Zastoj srca

  2. Za parklje se spomnim, da so bili kar nekaj časa prepovedani v socialističnih časih. Ker se ti časi očitno vračajo, se spet pojavljajo prepovedi. Da naj bi nepopravljivo škodovali otrokom je le prozoren odgovor, da se zabriše glavno – nasprotovanje katoliškim praznikom in stari tradiciji.
    Seveda ne dvomim, da je zgodilo še dosti drugih neprimernosti, vendar se me le-te ne zdijo toliko usodne kot politični napad na staro tradicijo.

Comments are closed.