Avtor: Jože P. Damijan. Ciper, Luksemburg, Malta ali Slovenija?, tako je Washington Post naslovil včerajšnji članek o Sloveniji. V dokaj kratki in zelo površni, nekajvrstični analizi je novinar Dylan Matthews obdelal vsako izmed držav in pri tem upošteval le velikost bančnega sektorja glede na BDP ter njegovo izpostavljenost do toksičnih držav. Pri Sloveniji nič od obojega ni sporno. V Sloveniji je bil ključni problem izpostavljenost bank do domačih toksičnih kreditov, toda to se je sprevrglo v usodno izpostavljenost bank do anemične države, ki ni bila sposobna s hitrim rezom sanirati predvsem treh največjih bank v državni lasti (NLB, NKBM, Abanka). Dodatno pa se je sprevrglo v usodno izpostavljenost države do finančnih trgov, da bi ji vsako leto posodili dovolj sredstev, da bi pokrila svojo pretirano javno porabo in refinancirala v pretklosti najete kredite. Pri Sloveniji gre za problem zaupanja, kot pravi Washington Post (objavljam v celoti):
You know we love you, Slovenia. But the bond markets don’t love you, and the country needs to generate several billion euros in bond revenue by the end of the spring. If it can’t do that at a reasonable price, it could have to turn to the troika — the European Central Bank (ECB), the European Commission (EC) and the IMF — for a bailout. The country’s bank assets are much smaller than those of Luxembourg, Cyprus or Malta, but that may not stop bailout-weary European policymakers from demanding major sacrifices in the form of haircuts or, more plausibly, tax increases and spending cuts.
Ta površna “analizica” odraža bistvo problema Slovenije: problem Slovenije je v naraščujočem nezaupanju. Problem Slovenije je v nekredibilnosti njenih makroekonomskih politik. Slovenija si je pridobila sloves države, ki ni sposobna oblikovati, politično sprejeti in izvajati kredibilnih politik, ki bi zajezile rast javne porabe, ki bi učinkovito sanirale banke in ki bi učinkovito vplivale na rast konkurenčnosti gospodarstva.
Stvari so zelo preproste. Finančnih trgov in tujih medijev ne zanima nič drugega – zanima jih le ta zunanji vtis: je vlada sposobna zajeziti rast javne porabe, učinkovito sanirati banke in učinkovito spodbuditi rast konkurenčnosti gospodarstva prek strukturnih reform? Če ni tega kredibilnega zunanjega vtisa, Slovenija ne bo dobila svežega denarja po sprejemljivi ceni. In to pomeni de facto bankrot in prošnjo za finančno pomoč.
Dejstvo je, da se je z novo vlado, z neprepričljivo predsednico vlade in popolnoma anemičnim finančnim ministrom, ki ne pozna niti osnovnih številk in se izogiba domače javnosti in svojih kolegov v Bruslju, kredibilnost Slovenije v tujini drastično zmanjšala. Kolikor slišim, v tujini stavijo na 90 : 10 ali v najboljšem primeru na 80 : 20, da bo Slovenija morala do poletja zaprositi za finančno pomoč.
Edini, ampak zares edini način, da se Slovenija temu izogne je, da vlada nemudoma zamenja javni diskurz o smeri makroekonomskih politik in da kot prvo, simbolno potezo zamenja finančnega ministra in postavi na to mesto osebo, OSEBNOST, ki bo navzven simbolizirala zasuk v kurzu makroekonomskih politik. Potrebujemo izjemno močnega finančnega ministra, ki bo s svojo pojavo simboliziral kredibilnost fiskalne konsolidacije, sanacije bank in zagona konkurenčnosti gospodarstva. Tovrstnih osebnosti je kar nekaj, predvsem pa: France Arhar, Janez Šušteršič, Dušan Mramor. Toda novi finančni minister mora hkrati dobiti popolni nadzor nad ekonomskimi politikami države.
Novi finančni minister potrebuje le kakšno leto dni, da nepovratno požene proces sanacije bank, da zajezi javno porabo in s kolegom v gospodarskem resorju ter v sodelovanju s finančnimi trgi zažene projekt dokapitalizacije perspektivnih podjetij in rasti konkurenčnosti gospodarstva. Stvari so izvedljive, toda izvajati jih mora kredibilna OSEBNOST na mestu finančnega ministra.
Vir: Damijan blog
