Dovolite, da začnem v humorističnem stilu, saj je bil predsednik 13. slovenske vlade v »prejšnjem življenju« komik in je oponašal tudi svoje predhodnike na premierskem stolčku. Vse se vrača, vse se plača: sedaj bo doživljal, kako bodo drugi kovali vice na njegov račun. Marjan Šarec bo imel veliko priložnosti, da v vladi, ki jo vodi, uresničuje krščanski ideal medsebojne ljubezni. Izziv bodo že dobri medsebojni odnosi med vladajočimi koalicijskimi strankami, ki v preteklosti niso bili najboljši.
Himna 13. slovenske vlade bi lahko bila otroška pesmica »Mi se imamo radi«. Še teže bo udejanjiti ljubezen do opozicije, ki mu bo neprijazno gledala pod prste. Nekatere stranke opozicije pa si očitno želijo prostitucije, kar ni v skladu s krščansko moralko. Kako bo g. Šarec to preprečil? Bo ostal zvest svojemu krščanskemu poreklu, zaradi katerega so ga volili tudi mnogi katoličani?
Seveda ne bom imel nič proti, če Šarcu uspe dobro voditi vlado in biti v službi državljanov. V tem primeru si bo zaslužil še veliko večjo čestitko in tudi odlikovanje.
Toda, šalo na stran! Marjan Šarec je predsednik vlade, kar je resna zadeva. Prav je, da mu je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK msgr. Stanislav Zore poslal čestitko ter mu zaželel obilo blagoslova na mestu predsednika vlade. Kristjani smo dolžni moliti za vladarje in oblastnike in dati »cesarju, kar je cesarjevega«. To pa ne pomeni, da pri tem opustimo dati Bogu to, kar je Božjega. In tu lahko pride do napetosti, ki pa nas ne bi smele preveč vznemirjati in bi se jih morali veseliti, saj so same po sebi, četudi so boleče, blagodejne. Kajti, kot je učil veliki katoliški mislec Romano Guardini, so »polarna nasprotja« nujna in dobra za osebno pa tudi družbeno rast in razvoj. Pogosto slišimo, da ne smemo obsojati. Premalokrat pa slišimo, da moramo uporabljati razum in presojati. Kristjani smo dolžni vse presojati v luči evangelija. So določene besede, odločitve, dejanja in prakse v skladu z Jezusovim naukom ali ne, se po njih ravnamo ali se jim zoperstavljamo?
Smo kristjani v Sloveniji usposobljeni za neprestan duhovni boj, za poslanstvo presojanja? Katera vprašanja bomo postavljali 13. slovenski vladi? Bo nova slovenska vlada v službi državljanov, bo preprečila, da bi banke dajale slaba posojila, zaradi katerih smo bili v preteklosti državljani krepko oškodovani? Bo preprečila pranje denarja v državnih bankah? Bo preprečila nasilje nezakonitih migrantov, ali pa bo to razglasila za dolžno pomoč beguncem in njihovo nasilje opravičevala s »spoštovanjem različnih kultur«? Kako bo pomagala najbolj ubogim; bo zgolj še bolj promovirala Rdeči križ in Karitas ali pa bo omogočila, da se bodo reveži rešili revščine in se bo še povečal srednji sloj? Bo poskrbela, da se bodo zvišale plače delavcem, ali pa se bo mnogim še vedno bolj splačalo prejemati socialno podporo? Bo sprožila decentralizacijo Slovenije? Bo podprla samooskrbo z zdravo, kvalitetno, v Sloveniji pridelano hrano? Bo podprla podjetnike in poskrbela za primerno obdavčenje, ki bo po eni strani spodbujalo podjetništvo, po drugi pa omogočalo socialno varnost državljanov in ohranjanje čistega okolja?
Ali pa bo izbrala eno izmed dveh nevarnosti, ki sta »divji kapitalizem«, ki mu za človeka in okolje ni mar, ali pa državno plansko gospodarstvo, ki se je v preteklosti izkazalo za neuspešno: razpad Sovjetske zveze, okolje v takem ozračju ni bilo bolj zaščiteno, komunizem ni uresničil obljube, da bomo vsi enaki … In ne nazadnje, kako bo zagotavljala našo versko svobodo?
Obstaja še na stotine podobnih vprašanj, med katerimi so najpomembnejša sistemska vprašanja, ki zadevajo odnose med politiko in gospodarstvom ter družinami in »kulturo«, s čimer ne mislim le na vprašanje odnosa do kulturnikov, temveč na »stanje duha«, kjer ima ključno vlogo šolski sistem, pa tudi druge družbene »agencije«, med njimi tudi Cerkev. Kako poskrbeti, da bodo otroci deležni topline doma in primerne vzgoje ter ne bo potrebno že prvi večer, ko so v šoli v naravi, posredovanje policije?
Marsikaj od zgoraj povedanega bi moralo biti skrb vseh državljanov. Razveselil sem se, ko sem prebral, da je v Sloveniji nastalo gibanje »Glasno«, namenjeno zaščiti gledalcev, poslušalcev in svobodi govora na RTVS. Potrebovali bi še veliko več podobnih »observatorijev«. Zakaj katoličani ne bi organizirali delavskega sindikata? Krščanski podjetniki bi se lahko povezali v mrežo, s tem pocenili določene stroške in se odločili, da del dobička namenjajo za krščansko izobraževanje. Lahko bi ustanovili »Katoliški družbeni observatorij«, ki bi v luči evangelija in družbenega nauka Cerkve presojal delovanje trinajste, pa tudi naslednjih vlad, ne glede na to, kdo jih bo vodil.
Objavljeno 23. septembra 2018 v tedniku Družina
