Novi obrazi? Novi časi? Svetla prihodnost?

Kar strmim. Zaradi določenega slovenskega politika, k je to že kar nekaj let in zase trdi, da sploh ni politik  ampak uspešen gospodarstvenik. Nov obraz. Zaradi njega strmim.

V zadnjih treh tednih sem ga videl na treh proslavah oziroma manifestacijah. Bil je osrednji govornik na proslavi, s katero so v glavnem mestu obeležili Dan upora proti okupatorju. Ob njem je bil predsednik republike, nekdanji predsednik republike in predsednik Zveze združenj borcev (za vrednote NOB). Govoril je predvsem o svojem nasprotovanju predlaganim vladnim varčevalnim ukrepom. Njegovo glavno sporočilo: »Smrt vsem fašizmom, svoboda vsem narodom.« Moj vtis? Leto 1945.

Čez nekaj dni je bil osrednji govornik na proslavi, ki so jo ob 1. maju  pripravili sindikati (!). Spet je  govoril predvsem o svojem nasprotovanju predlaganim vladnim varčevalnim ukrepom. Njegovo glavno sporočilo: »To je tako, kot če bi posekali jabolko in želeli jeseni obrati plodove.« Moj vtis? Dvoličnost (prve vrste).

Najbolj pa sem ostrmel, ko sem gospoda videl kot enega od dveh osrednjih govornikov, poleg evropskega komisarja Potočnika, na proslavi ob dnevu Evrope. Po mojem mnenju je bila to čista zloraba velikega evropskega praznika. Po njegovem mnenju je Evropa praznik prevzela (!) Ljubljani!?! Strmenje se je spremenilo v dviganje obrvi, ko sem prebral njegova glavna sporočila: »Lahko smo samozavestni. Lahko tekmujemo z vsemi, predvsem pa lahko ohranimo tisto, kar so nam dali naši leta 1945 – tovarištvo, prijateljstvo, sodelovanje in spoštovanje vsakega človeka.« Moj vtis: leto 1945.

Nekaj premislekov. Gospod, da ni politik? Je politik. In to v vsej svoji biti. Ni najbolj uspešen, razen kadar ima absolutno večino. Sicer odpove. Je politik, ni pa državnik.

Uspešen gospodarstvenik? Nasprotuje predlaganim varčevalnim uspehom? Aha. Prav zanima me, kaj poreče na to Gospodarska zbornica Slovenije, ki je popolnoma podprla predlagane varčevalne ukrepe v prvotni, najstrožji verziji?

Nov obraz? Hm … kakorkoli – vsekakor živi v letu 1945. Spoštovanje vsakega človeka leta 1945. V Parizu, morda Londonu? Ne, v Ljubljani!?! Poleg tega, da menda ne zna uporabljati računalnika (!), nima pojma o osnovah slovenske zgodovine.

Osebno menim, da je žalitev za partizanstvo in partizane, da o njih govori govori omenjeni gospod. Za vse državljane naše domovine pa je žalitev njegovo neznanje ali zavajanje. Nerodno je tudi to, da ravno krog njegovih največjih somišljenikov in podpornikov za kamere in mikrofone stalno ponavlja, kako se moramo ozreti v prihodnost in delati za to, da bo čim lepša. Sam pa je obtičal v preteklosti. In od tam kriči, nevarno zavaja, se preoblači enkrat v uspešnega gospodarstvenika, menedžerja (z ogromnim minusom na TRR-ju!?), drugič v sindikalnega podpornika, še več – borca za pravice delavcev in spet naslednjič v partizana.

Takšni ljudje zavirajo našo državo in jo držijo v primežu kulturnega in zgodovinskega boja. Sam takšen pristop zavračam. Hvaležen sem komisarju Potočniku, ki je že na proslavi odgovoril (upam, da tudi temu gospodu): »Na vseh političnih poljih se krepi ekstremizem, zato mora biti glas vseh tistih, ki ne pristajamo na takšno prihodnost, močan in odmeven.« Podpišem.

Foto: Lokalec