V zadnjem času se pojavlja teza, da je trenutna svetovna gospodarska kriza pokazala na pomanjkljivosti in celo nezadostnost uveljavljenega neoliberalnega modela. Nekateri intelektualci levice vidijo v tem argument, da iz arhiva ekonomskih teorij zopet potegnejo socialistične recepte kot edino zdravilo za porazno stanje do katerega naj bi nas pripeljal pohlep. S tem se ustvarja nek vtis, da sta na svetu možna le dva pola ekonomskega umevanja: socializem in kapitalizem. Vse ostalo kar obstaja pod soncem so le “variacije na temo”.
Slednja ugotovitev je predvsem aktualna za mnoge ljudi iz katoliških krogov, ki tako nasedejo pasti takšnega materialističnega dualizma in čutijo, da se morajo opredeliti za eno izmed teh dveh navideznih skrajnosti: da lahko obstajajo le kot eno ali drugo. Eni vidijo v socialistični utopiji nekakšne prvine krščanske enakosti in menijo, da je kapitalizem satansko orodje za izkoriščevanje ubogih delavcev. Na drugem bregu so nekateri kristjani, ki zgolj zaradi tega, ker (upravičeno) nasprotujejo kakršnikoli ideji, ki diši po komunizmu in se z instinktivnim refleksom zatečejo k nasprotju; ker so prepojeni z materialističnimi pogledi ali pa zaradi česa tretjega. Morda niso pomislili, da sta si v resnici komunizem in kapitalizem v določenih pogledih bližja, kot je videti na prvi pogled: spomnimo se le, da sta obe kosmoviziji materialistični in da obe omogočata veliko koncentracijo moči in bogastva: prvi v rokah države, slednji v rokah kapitalistične oligarhije.
Mnogo je v Sloveniji preprostih ljudi ki se morda ne spoznajo na ekonomijo in se ne morejo poistovetiti niti z že preizkušenim in zgodovinsko bankrotiranim socializmom niti s kapitalizmom velikih korporacij, borznih špekulantov in tranzicijskih tajkunov, ki je pripeljal do trenutnih razmer. Po eni strani je vsem jasno, da so javna lastnina, plansko gospodarstvo in državna podjetja v najboljšem primeru odličen recept za gospodarsko neučinkovitost, toda po drugi strani so vsak dan bolj očitne pomanjkljivosti nereguliranega prostega trga in globalizacije ter beda, ki jo v malem človeku povzroča gospodarska nesuverenost.
Današnja Evropa povečini ni ne socialistična, ne neoliberalna, temveč – na grobo ocenjeno – nekaj vmes. Zdi se, da so se po eni strani socialisti odpovedali sanjam o odpravi zasebne lastnine (tako se je naprimer nemška socialdemokracija odpovedala najtršemu socializmu na kongresu v Bad Godesberg leta 1959), kapitalisti pa privolili v močno regulacijo trga dela in plačevanje visokih socialnih davkov. Ne da bi se nakopičena moč in lastnina s tem kaj zmanjšali, temveč se je proces akumulacije kapitala in proizvodnih sredstev nadaljeval v zameno za zagotovitev nekih osnovnih socialnih pravic ljudem, ki so še vedno življensko odvisni od korporacij, ne razpolagajo pa z lastnimi proizvodnimi sredstvi, skratka proletarcem. To je socialna država, kot jo poznamo in nad katero neutrudno bdijo nje varuhi, slovenski sindikalisti in njihovi soborci iz politike in ki je zadnje čase skoraj dnevno na tapeti. Ta sinteza navideznih antagonizmov je širše sprejeta kot “tista prava srednja pot”, ki naj bi omogočala razvoj, vzpodbujala ustvarjalnost, hkrati pa pravično varovala najšibkejše.
Kljub temu, socialna država po eni strani ne reši problema nenadzorovanega kopičenja kapitala in lastnine, hkrati pa s zaščitniškim odnosom prebivalstvo prikrajša smisla za odgovornost. Rešitev problema ni enostavna, jo je pa moč iskati v boljši porazdelitvi proizvodnih sredstev. Gospodarstvo bi temeljilo na družinskih obrteh, manjših vaških ali regionalnih proizvodnih obratih, malih in srednje velikih tehnoloških podjetij z deljenim lastništvom med zaposlenimi, itd. Takšna gospodarska struktura bi hkrati povečala odgovornost in učinkovitost, ker bi vsak mali podjetnik čutil, da je preživetje odvisno od lastnega truda in uspeha, ne pa od zakonsko določene minimalne plače ali pa od socialnih transferjev. Užival bi sadove lastnega dela, kar bi hkrati večalo njegovo dostojanstvo. Ta vizija pravzaprav ni nova, ampak je bila razvita že v poznem devetnajstem stoletju. Imenuje se distribucionizem (distributism) in je našla zagovornike v avtorjih kot so G. K. Chesterton ali H. Belloc, nenazadnje pa sloni tudi na izhodiščih, predstavljenih v okrožnici Rerum Novarum. Tovrstni model razdeljenega lastništva ni tako utopičen, kot se lahko zdi, v praksi pa obstajajo zelo uspešne izvedbe.
Nenazadnje pa se ob vsem napisanem pojavlja vprašanje o upravičenosti določenih ukrepov za izhod iz krize, ki jih sprejemamo na slovenskem. Najbrž je res, da si v trenutnem stanju gospodarstva brez vstopa tuje investicijske sile ne moremo kaj dosti pomagati, zato je razprodaja premoženja upravičljiva kot edini možni ukrep, ki lahko prepreči nagel padec standarda. Ne bi rad problematiziral prizadevanja za izhod iz krize ter zagovarjal »koalicijo nacionalnega interesa«, vendar je ob tem potrebno poudariti, da prodaja lastništva tujcem posredno predstavlja izgubo gospodarske suverenosti, pa naj bo to v današnjih razmerah še tako potrebno. Predno se kot narod postavimo v okope in se (še bolj) spremo zavoljo idej, ki nam niso tako blizu, kot se nam v trenutni naglici lahko zazdi, je potreben tehten premislek, kaj bo mali delavni Slovenec imel na koncu od tega. In da se morda pravi problem ne skriva v vprašanju, če naj bo večina slovencev zaposlena pri Milanu Kučanu d.d. ali pri Geoge Soros Corp. (in tudi ne gre za to, kdo od teh je bolj pošten), temveč bolj v vprašanju, če smo sposobni zgraditi naše gospodarstvo na ruševinh bankrotiranega dosedajšnjega modela, kakršenkoli ta že je. Ne na podlagi ustvarjanja »delovnih mest« za proletarsko maso, temveč na podlagi spodbujanja ustvarialnosti, odgovornosti, malega podjetništva in zasebne lastnine.
Foto: faithanddoubt
