Ni ga treba klicati »car«

Glejte Judovski kralj, foto: A. Čerin.
Glejte Judovski kralj, foto: A. Čerin.

»Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Kako močne besede, ki že dve tisočletji razkrivajo samo bistvo krščanstva: pričevanje za resnico. V svetu teme, smrti in laži se zdi resnica že vnaprej obsojena na propad. Zdi se, da je resnica že od človekovega prapadca nasilno potolčena v kot, poteptana, zamolčana. Zdi se, da nima šans. Če zremo v Jezusovo podobo pred Pilatom, lahko vidimo popolno sliko te resnice: zdi se, da bo zdaj zdaj utišana in bo doživela svoj klavrn konec, na piedestal pa bo zmagoslavno stopila laž, prevara, ki bo na sebi potuhnjeno nosila masko pravičnosti.

Da, zdi se. Zdi se, da na tem svetu ni prostora za to, da bi Jezusova beseda meso postala. Če v velikonočni skrivnosti vidimo samo petkove dogodke, ne pa tudi tistih, ki sledijo, potem se zdi, da je Jezusov poraz popoln. Njegova kraljevska oblast se je končala, preden se je sploh prav začela. In njegovo sporočilo izzveni še bolj utopično kot vsa sporočila kasnejših mesij, ki so ljudem obljubljali raj na zemlji.

Današnji Pilat bi obsojenca pred seboj verjetno nagovoril nekako takole: »Ti naj bi bil kralj, ki pričuje za resnico? Ti, ki od svojih podanikov pričakuješ, da bodo ljubili svoje sovražnike, zanje molili in jim delali dobro? Ti, ki zagovarjaš pot sprave in dialoga, medtem ko ves svet koraka novi, morda največji vojni naproti? Ti, ki zagovarjaš neke zastarele družinske vrednote, medtem ko je svet že zdavnaj odkorakal naprej, se osvobodil vseh vezi in ne potrebuje več očeta in matere? Ti, katerega ime so tolikokrat zatajili prav tisti, ki so se nate najbolj sklicevali, sami pa so bili služabniki laži, pohlepa in vsakršnega zla? Ti naj bi pričeval za resnico?«

Oh, kako glasno in surovo odmeva Pilatov glas po današnjem svetu! Kako močno in vabljivo zvenijo razglasi novih resnic med ljudstvom, ki sicer v svoji prenasičenosti ne vidi več poti in smisla za svoje življenje. Kako lahko je slediti logiki mnenja večine in pihati v isti rog, saj pri tem ni treba napenjati možganov, poslušati srca in si ustvarjati lastnega stališča.

In kakšen je Jezusov odgovor Pilatu? Kljub navidezni dotolčenosti mu odgovori vzravnano, pokončno in ponosno. A ne z besedami. Molče mu pokaže prostovoljko na meji, ki kljub neizraženi hvaležnosti in posmehljivi privoščljivosti vztraja v pomoči beguncu. S pogledom hvaležno poboža moža, ki krvi željnim teroristom javno sporoča, da si z umorom njegove žene niso pridelali njegovega sovraštva. Ponosno se ozre na skupino vernikov, ki svojo identiteto jasno in brezsramno izrazijo ter se ne bojijo kritik in zmerljivk, ki letijo z vseh strani. Zadovoljno pogleda na tiste, ki branijo prastaro razodeto resnico, da je Bog človeka ustvaril kot moža in ženo. Z veseljem pokaže na mater, ki se je kljub vsem dvomom odločila sprejeti življenje. Odobravajoče prikima tistim, ki svojega krščanstva kar naenkrat ne razglašajo v imenu sovražnega boja proti drugačnim, temveč ga že ves čas živijo po njegovih blagrih.

Da, takšen je Jezusov odgovor. V njem ni ne obupa, ne strahu. V njegovem kraljestvu resnice ni prostora za to. Zato prisluhnimo temu našemu kralju! Opogumimo se in ponosno zaživimo svoje vrednote ljubezni, miru, pravičnosti in odgovornosti – tudi če je zanje treba umreti. Toda pri tem ne pozabimo na najpomembnejše: na globok, iskren in oseben odnos s Kritusom, našim kraljem. Če bomo namreč pozabili na to, bo naše krščanstvo hitro postalo izvotljen kulturkampf, za katerega pa iz zgodovine utegnemo slutiti, kam nas lahko pripelje. Brez osebne vere bomo kljub zunanji veroizpovedi hitro postali človek človeku volk. Bodimo dejavni v svoji veri – a zajemajmo iz globine, ne pa iz fanatiziranih floskul. Ni potrebe po tem, da radikaliziramo svoja verska stališča in tako postanemo zgolj bled protiodsev tistih, pred katerimi svet v tem trenutku najbolj trepeta. Tudi ni treba, da se naša vera šibi pod puklasto ponižnostjo, ki se sramežljivo nasmiha zverem, ki se zaganjajo vanjo in se strahopetno umika v svoj geto. Ne, bodimo pokončni in ponosni v življenju tega, kar nas uči naš kralj, a bodimo takšni zato, ker smo z njim v globokem osebnem odnosu, ne pa zgolj zaradi zunanjih simbolov, s katerimi bi ponosno mahali naokrog, a hkrati ne bi vedeli, zakaj. Jezusu priznajmo njegov kraljevski naziv. Ni ga treba klicati »car«, kot to etiketo svet daje vsakemu naključnemu frajerju, ki pa v resnici nima globine in zato tudi nima kaj veliko pokazati. Ne, Jezus je kralj. Kralj resnice, svobode in ljubezni. Kralj vesoljstva.

Besedilo je homilija na nedeljo Kristusa Kralja.