Ni ga, ki bi sedel na stol

Mitt Romney je kljub vremenskim neprilikam v floridski Tampi dosegel vrhunec svoje kariere. Če bo uspel zmagati še na prvi novembrski torek, ga bo seveda neprimerljivo nagradil. Kar samo po sebi ni nemogoče. Barack Obama je letos načeloma premagljiv. Ne toliko zato, ker bi bil res slab predsednik, marveč zato, ker je ob njegovi zmagi vanj preveč ljudi polagalo preveč upov. Toliko, da jih živ človek preprosto ne bi mogel izpolniti.

Kandidat po sili

Tako ni presenetljivo, da se mu je v tednih pred republikansko konvencijo in takoj po njej Romney skoraj povsem približal. Skopnela je tudi predsednikova prednost v večini držav, kjer rezultat ni znan vnaprej in kjer se volitve navadno odločajo. Med njimi Obama prepričljivo vodi le v Pensilvaniji, medtem ko je Wisconsin Romneyju uspelo nevtralizirati z izbiro tamkajšnjega poslanca, malo znanega Paula Ryana, za podpredsedniškega kandidata. Povsod drugod so možnosti precej izenačene. Seveda pa si bo moral republikanec najprej priboriti nazaj južni državi Severno Karolino in Virginijo, ki ju je za republikance po dolgih letih izgubil John McCain.

Da predsednik glede na precejšen razkorak med pričakovanji in resničnostjo v boju za ponovno izvolitev ne zaostaja, je posledica več dejavnikov. Najbolj seveda tega, da je republikance že v obdobju primarnih volitev teplo pomanjkanje dobrih kandidatov, ki bi zmogli nagovoriti čim več “stare dobre stranke”. Nazadnje so se s stisnjenimi zobmi pač odločili za Romneyja, ker je edini kazal dovolj volje in zmožnosti, zmetati v kampanjo ves potreben denar. To pa še zdaleč ne pomeni, da bi osvojil srca republikanske baze. Slednja  se še predobro spominja njegovih stališč iz obdobja, ko je bil guverner v liberalnem Massachussettsu in ni imel težav ne s splavom ne z obveznim zdravstvenim zavarovanjem. Izbira konservativnim “čajankarjem”  bližnjega Ryana za kolega na volilnem listku lahko kaj pomaga, veliko bržkone ne.

Marsikaj znano vnaprej 

Druga težava Romneyja in republikancev pri ofenzivi na Obamo se skriva v ameriški volilni geografiji. Elektorski sistem v povezavi z njo “stari dobri stranki” praktično ne omogoča tako prepričljivih zmag, kot jo je pred štirimi leti zabeležil Obama in pobral več kot dve tretjini elektorjev, četudi je zanj glasovalo le 53 odstotkov Američanov. Odkar republikanci na vzhodni obali in v Kaliforniji drugače kot še v Reaganovih časih ne morejo računati na uspeh, imajo demokrati nedvomno lažjo nalogo. Tako se mora Romney zanašati predvsem na to, da bo veliko temnopoltih volivcev in njihovih kolegov latinoameriškega porekla, pa tudi liberalcev z vzhodne obale,  zaradi razočaranja nad Obamo ostalo doma. Svoj uspeh je sedanji predsednik nenazadnje zgradil na tem, da je na volišča privabil ljudi, ki niso še nikdar volili.

Če je kdo ali celo republikanski kandidat sam pričakoval, da bo s svojo liberalno bostonsko preteklostjo morda nagovoril dovolj volivcev z leve, da bi Obami odščipnil kakšno liberalno državo, so se tovrstne sanje dokončno porušile z ne ravno uspelim nastopom legendarnega Clinta Eastwooda na republikanski konvenciji. Možakar, ki je v preteklosti občasno podpiral kandidate obeh glavnih strank in ni bil tako strumen republikanec kot njegov starejši kolega John Wayne, je sicer bil Romneyjev as iz rokava. Toda njegov dialog s praznim stolom, na katerem bi moral sedeti Barack Obama, je navdušil samo že prepričane. Omahljivce, ki bi jim moral biti namenjen, je spravil v krohot.

Nehote pa je tako ilustriral glavno republikansko dilemo. Za mnoge Obamove volivce iz leta 2008 je njegov stol res prazen, toda Romney ni človek, ki bi lahko varno sedel nanj. Ameriška zgodba postane tu presenetljivo podobna slovenski. Tudi Danilo Türk je pred volitvami 2007 obljubljal nekaj drugega od tistega, kar se je precej hitro izcimilo. Za razliko od Obame bi svoje obete zlahka izpolnil, ko bi jih hotel, zaradi česar si drugega mandata ni zaslužil. Še zlasti, ker v zadnjih tednih znova obljublja tisto, kar je v preteklih štirih letih ničkolikrat prelomil. Da bo najverjetneje uspešen, je posledica dveh ugodnih okoliščin. Tisti, ki si za predsednika želijo tiskovnega predstavnika zgolj enega političnega bloka, kar je Türk v svojem prvem mandatu največkrat bil, bodo glasovali kot en mož, saj je predsednik zanje sanjski kandidat. Podobno kot Romney ni dovolj močna protiutež Obami, pa nobeden od njegovih tekmecev razočarancev nad Türkom ne nagovarja dovolj, da bi imel resne možnosti za zmago.