Avtor: Igor Masten. Vir: Dnevnik. V letu 2009 nas je sicer šokirala globina padca našega BDP, ki je bil zelo nadpovprečen. Vendar nismo verjeli, da so problemi resni. Sprejemali smo ukrepe, ki so bili parcialni, predvsem pa le kupovali čas. Upali smo, da bodo problemi minili sami od sebe. Finančni minister Križanič je zatrjeval, da v boju s krizo zmagujemo. Tolažili smo se, da so recesije v baltskih državah še globlje. Da je naša velika prednost nizka zadolženost države. Bili smo „na varni strani radarji“. Domnevno smo delali vse, da bi vstopili „na francosko-nemški vlak“. Vsej tej moči in optimizmu navkljub smo danes država s podobo naslednje prosilke za mednarodno pomoč.
Politika in socialni partnerji naj si večkrat ponovijo ta „film“. Karkoli smo že delali, smo očitno delali premalo v najboljšem primeru ali narobe v najslabšem. Prvo velja za konsolidacijo javnih financ, drugo za sanacijo bančnega sistem in reformni proces.
Upanja, da se bo kaj spremenilo v glavah, ni veliko. Nič se nas ni dotaknilo, ko smo v letu 2010 podpovprečno okrevali, in ko smo pred letom dni ponovno zašli v nadpovprečno recesijo. Vendar vseeno.
…..
Težava, ki jo vidim pri tej potrebi po ukrepanju je, da se marsikomu zdi rešitev na dlani, sploh če jo širom po svetu razglašajo znani ekonomisti, kot je nobelovec Paul Krugman, ali novi francoski predsednik. Pozabiti na proces konsolidacije javnih financ in s trošenjem države zagnati ekonomijo. Logičen premislek, ni kaj. Če ni rasti zasebnega trošenja in investicij, mora investirati in trošiti država. Sicer ne bo rasti in, če ne bo rasti, ne bo tudi sposobnosti odplačila dolgov. Zveni logično, vendar ima svoje pasti. Izrazito v Sloveniji. Prva past je ta, da lahko zgolj upamo v uspešnost. Če ne bo, bodo posledice mnogo hujše od vseh varčevalnih ukrepov. Drugi past je, da politikom daje izgovor, da nič ne naredijo na strukturnih reformah, ki so politično nepriljubljene.
Zakaj dvom v učinkovitost ukrepov? Najprej ne gre pozabiti, da obstajajo trde omejitve financiranja novih fiskalnih ekspanzij. Prekomerno trošenje za neproduktivne stvari, kot so nepremičnine, je mnoge države spravile v težave, ki jih imajo danes. Ljudje so to lekcijo vzeli, zavedajo se bremena dolgov, zato tudi ni rasti zasebnega trošenja. Podobno velja za investicijsko trošenje podjetij.
Fiskalna ekspanzija je v osnovi dvoja. Povečajo se transferji gospodinjstvom in podjetjem. Poveča se tudi neposredna potrošnja države. Za prvo mnogi pozabljajo, da je v osnovi negativni davek, ki se bo v danih razmerah prezadolženosti povečini privarčeval in na ta način težko stimuliral dodatno zasebno potrošnjo, kvečjemu preprečil velike padce. To je tudi element, na katerega je za primer ZDA, torej deželo, iz katere slišimo največ proponentov fiskalne ekspanzije, v svojem svežem članku v Journal of Economic Literature opozoril John Taylor. Pavšalno govorjenje o velikih učinkih fiskalne ekspanzije skozi kanal transferjev je torej v tej fazi poslovnega cikla problematično.
S potencialno učinkovito fiskalno ekspanzijo kot ukrepom torej gre predvsem razumeti povečanje neposredne državne potrošnje. V ta segment bi sodil predlog povečati javne investicije iz slovenskega New Deala, ki ga je v sredo v Financah predlagal Jože Damijan. Tudi tu so velike pasti.
Prvič, ne gre pozabiti, da je svet tega zajca v tej krizi enkrat že potegnil iz klobuka. Najbolj neposredna stimulacija potrošnje je bila v obliki ukrepov podpore trošenja trajnih industrijskih dobrin, v prvi vrsti avtomobilske industrije, pa tudi investicij v energijsko učinkovitost bivanja in gospodarjenja. To so poznale tako ZDA kot Evropa. Nemčija je s tem, na primer, leta 2010 dosegla rekordno gospodarsko rast v zadnjih dvajsetih letih. Podobno v ZDA. Vendar, a je to prineslo trajno ekonomsko okrevanje? Rast zaposlovanja? Vsega je bilo konec, ko se je pojavil dvom v vzdržnost javnih financ. Najprej v Grčiji, potem drugod. Takrat sem napisal, da se je Keynesianizem zaletel v zid. In varčevalni programi so bili logična reakcija. V Sloveniji ni bilo drugače. Niso rasli zgolj transferji države, tako gospodinjstvom kot podjetjem. Tudi neposredna državna potrošnja je, do obnovitve recesije in uvedbe varčevalnih ukrepov, beležila najvišjo rast izmed vseh komponent trošenja in se glede na 2008 kot delež v bruto domačem proizvodu dvignila za dve odstotni točki. A nismo še vedno v recesiji?
Več: Dnevnik
