Negotovost in z njo povezana tveganja so prisotna pri vseh naših odločitvah, od najbolj preprostih do najbolj kompleksnih. Pri odločanju je dobro poznati naravo virov tveganj ter se pred najbolj nevarnimi ustrezno zavarovati. Ukrajinsko-ruski spor je primer političnega tveganja, ki lahko prinese občutne negativne posledice ne samo za vpleteni strani, temveč za širši ekonomsko-politični prostor.
Odločanje v razmerah negotovosti
Že starogrški filozof Heraklej je zapisal, da je edina stvar, ki je konstantna, sprememba. Ko k njegovi misli dodamo Franklinovo, da sta gotovi samo smrt in davki, dobimo bolj ali manj zaokrožen okvir, znotraj katerega deluje naše življenje: človekova aktivnost poteka v okolju stalne negotovosti. Nenehno se porajajo številni novi dejavniki in okoliščine, ki vplivajo na rezultate naših aktivnosti in na katere nimamo neposrednega vpliva. Mnogi izmed teh dejavnikov bi, če bi jih poznali pred sprejemom odločitve, bistveno vplivali na našo končno izbiro in bi jo mnogokrat povsem obrnili na glavo.
Ekonomisti opisane okoliščine strokovno imenujemo odločanje v razmerah negotovosti. Za kaj gre? Praviloma imamo pri svojih odločitvah na voljo več možnosti izbire, med katerimi določimo za nas v nekem trenutku najbolj sprejemljivo. Rečemo, da izberemo na način, da smo z odločitvijo zadovoljni, pri čemer imamo v oziru predvsem, kot ugotavljata Kahneman in Tversky, izogibanje izgubam in spreminjanju na slabše.
Pri odločanju nas vedno vodijo lastni interesi, najsi gre za odločanje o vrsti študija, ki je povsem zasebna odločitev, ki se tiče samo odločevalca, ali pa za odločitve o poteku trase električnega daljnovoda, vojaškem posredovanju, zadolžitvi na finančnih trgih, gradnji nove univerzitetne knjižnice, kandidaturi za univerzijado, poroki, uvedbi radarjev, gradnji termoelektrarne, dokapitalizaciji, selitvi proizvodnje v tujino, spreminjanju števila zaposlenih in podobne, ki ob odločevalcih neposredno vplivajo tudi na tretje osebe, podjetja oziroma kar na vse državljane.
Odločanje v razmerah negotovosti in upravljanje s tveganji je v osrčju ekonomske analize in je sestavni del vsake odločitve in strategije. Skrbna analiza je posebej potrebna, kadar gre za vprašanja, ki določeno aktivnost vežejo na daljše časovno obdobje, kjer je trajanje aktivnosti zadosti dolgo, da omogoča razvoj neželenih negativnih dogodkov, oziroma kadar gre za koordinacijo številnih interesov, v katerih je prisotnih veliko potencialnih dejavnikov tveganja.
Načeloma je boljša tista odločitev, ki pri analizi potencialnih tveganj v danih okoliščinah upošteva najbolj relevantna in ki med potencialnimi rezultati ne izpusti črnega scenarija. To zahteva dobro poznavanje področja in okolja, v katerem sprejemamo odločitev in potencialne vplive, ki jih naša odločitev lahko ima za ostale, tudi za tiste, ki v procesu odločanja neposredno ne sodelujejo. V splošnem lahko tveganja razdelimo na politična, gospodarska, družbena, in tveganja naravnih nesreč.
Odvisnost od ruskega plina: primer političnega tveganja
Aktualna nestabilnost v Ukrajini in rusko rožljanje z orožjem na Krimu potrjujeta obstoj povsem realnega političnega tveganja za pojav motenj pri dobavi zemeljskega plina Sloveniji po plinovodu iz Rusije. Spomnimo se zaustavitev dobav plina velikemu delu Evrope, tudi Sloveniji, pozimi leta 2009.
Zemeljski plin je za slovensko gospodarstvo in gospodinjstva zelo pomemben energent in odločanje o politiki dobave plina sodi med ključna področja energetske oskrbe Slovenije. Zaradi tega mora odločitev o nabavah energentov vključevati natančno analizo tveganj na nabavni strani in tveganj pri distribuciji po slovenskem plinskem omrežju. Pri vsakem upravljanju s tveganji je namreč ključnega pomena analiza posledic, ki jih lahko pričakujemo ob uresničitvi najbolj črnega scenarija, v primeru dobave plina torej zaustavitve dobav edinega dobavitelja. Slovenska izpostavljenost Rusiji je pri oskrbi z zemeljskim plinom stoodstotna.
Za razliko od leta 2009 je danes mnogo več gospodinjstev neposredno priključenih na ta plinovod, kar pomeni še močnejšo odvisnost Slovenije od normalnega delovanja omenjenega plinovoda. Morebitna eskalacija razmer na relaciji med Rusijo in Evropsko Unijo in posledično zaprtje ruskega plinovoda do Slovenije bi številnim v Sloveniji, ki trenutno nimajo možnosti ogrevanja na trda goriva, povzročila dodatne stroške za nabavo opreme za uporabo alternativnih virov energije. Brez težav si lahko predstavljamo scenarij, kjer bi ljudje čakali v vrstah za nakup navadnih peči na trda goriva, in kjer bi mnogi ostali praznih rok, saj bi bilo elementov za kurjavo trdih goriv preprosto premalo za vse. Oblika zaščite pred izpostavljenostjo tveganju izpada ruskega plinovoda je gradnja plinskih terminalov, ki omogočajo dobavo zemeljskega plina po vodi s pomočjo posebnih tankerjev oziroma nabava energentov pri neruskih virih mimo ruskih plinovodov.
Ob omenjenem tveganju zaustavitve dobav ruskega plina preko območja Ukrajine do Slovenije predstavlja rusko-ukrajinski spor veliko politično tveganje tudi za poslovanje slovenskih podjetij v Ukrajini. Ukrajina jim v danih okoliščinah namreč ne more nuditi zadostne pravne in varnostne zaščite za normalno poslovanje, vprašljiva pa je tudi trenutna finančna zmožnost ukrajinskih poslovnih partnerjev. V tem trenutku je največji izvoznik v Ukrajino farmacevtska industrija, ki tja letno izvozi za približno 220 milijonov evrov izdelkov. Ob morebitni vojni med Ukrajino in Rusijo tega izvoza ne bi bilo. Najbrž bi usahnil tudi velik del izvoza farmacevtske in drugih industrij v Rusijo, saj bi naša država kot članica zavezništva NATO morala spoštovati odločitve zavezništva, ki bi v tem primeru bilo na strani Ukrajine. Rusija kot gospodarsko območje ne sodi med najpomembnejše trgovinske partnerice Slovenije, so pa nekateri sektorji, posebej farmacija, močno vezani na ruski trg.
Bo prevladal razum?
Ukrajinska zgodba je primer političnega tveganja, ki ima lahko dolgoročne posledice predvsem za nemško, nizozemsko, kitajsko in italijansko gospodarstvo, ki so največje trgovinske partnerice Rusije, ki velja za osmo največje gospodarstvo na svetu, in vseh tistih držav, ki s(m)o odvisne od dobave ruskih energentov. Največje stroške vojne bi nosila Rusija, ki bi bila gospodarsko in politično izolirana, medtem ko bi Ukrajina bila deležna občutnejše pomoči zahodnih držav, odprtja zahodnih trgov in najbrž tudi vključitve v zavezništvo NATO. Vprašanje je, ali so osrednji akterji dovolj modri in bodo odstopili od stopnjevanja napetosti ali pa bo na krimskem polotoku v resnici zabobnelo orožje. V slednjem primeru se bo uresničil najbolj črn izmed vseh možnih scenarijev, kjer zmagovalcev ne bo. Oportun strošek vojne je preveč visok, da bi se komurkoli izmed vpletenih izplačal. Je pa res, da »neuporabljeno orožje kaj hitro zarjavi,« če si sposodim znano Hicksovo frazo, blesk in bobnenje orožja pa zameglita razum.
Foto: Flickr
