Vedno sem imela rada dan reformacije. Vedno se mi je zdelo, da je to, bolj kot karkoli drugega, praznik knjige v preobleki. Dan, posvečen pogumnemu človeku, ki je vse svoje moči zastavil za to, da bi opismenil neko človeško skupnost in ji s tem pomagal k prepotrebni avtonomiji. Človeku, ki je kljub vsem dokazom o nasprotnem verjel, da tudi lubi Slovenci zmoremo biti svobodni, razumni, artikulirani ljudje. Samo malo nam je treba pomagati in nas, za začetek, naučiti brati. Kajti šele tisti, ki zna brati, bo znal sam presojati, ali se s prebranim strinja, in morda, kadar bo njegovo nestrinjanje prehudo, tudi kaj napisati svojemu stališču v bran. Brati pomeni biti za korak, pa čeprav neznaten, bližje svobodi.
In tako danes, skoraj petsto let pozneje, na vrata jeseni trka še en praznik knjige v preobleki – letošnja izvedba Slovenskega knjižnega sejma. Zbirališča, ki slovi domače produkte duha, domačo misel in tujo, prineseno k nam z veščino spretnih prevajalcev, prostora za izmenjavo tiskovin, besed in misli, ki naj bi širile naša obzorja duha, nas delale pametnejše in razsodnejše, s tem pa moda tudi malo boljše ljudi.
In potem si človek ogleda seznam prireditev, ki jih 31. slovenski knjižni sejem gosti, in ugotovi, da se pod rubriko Debatna kavarna skriva nekaj zanimivega. Pomenek z naslovom Nova levica in krščanstvo, v katerem bodo svoje misli in občutke z občinstvom delili Jožef Horvat, Aleš Primc in Branko Cestnik.
…
Pri vsem skupaj je morda najbolj ironičen strah pred islamizacijo Evrope, ki se je dvignil, ko je na naša vrata potrkala begunska kriza. Ko so se begunci prebili do slovenske meje, prva misel dobrih kristjanov namreč ni bila, kako priskočiti na pomoč sočloveku v stiski, temveč strah pred krivo vero, ki pregnane, prezeble in lačne ljudi, ki jih na poti na varno čaka razosebljenje in razčlovečenje prvega reda, prikazuje kot apostole zla, volkove v ovčji preobleki, ki pod masko uboštva prinašajo islam, s katerim nam kanijo zagospodariti na našem domačem terenu. Ta strah je ironičen zato, ker v kontekst sodi grožnja vsesplošne uvedbe predmodernega in protiliberalnega šeriatskega prava, pred katero najbolj svarijo tisti, ki se sami zavzemajo za sorodne in sorodno iz religije izpeljane moralne kodekse, ki poskušajo temeljne človekove (še posebej, kadar je človek, o katerem govorimo, ženska, ali, bog ne daj, homoseksualec) pravice prikazati kot sprevržen sad levičarske ideologije, ki si kot tak pravzaprav ne zasluži statusa pravice in nam je na dolgi rok vsem v pogubo.
…
Kar pa se knjižnega sejma tiče, zgolj v razmislek: morda bi prihodnje leto v Trubarjevem duhu veljalo razmisliti, ali bi prostor in čas – s tem pa tudi legitimnost – podelili razpravam, ki polje svobode širijo, namesto takim, ki ga krčijo.
Vir: pogledi.si.