František Čap se je rodil leta 1913 na Češkem in, nenavadno, končal študij agronomije. S tem povezanim poklicem se ni nikdar ukvarjal, ampak se je prav kmalu začel ukvarjati s filmom, ki je postal njegova življenjska strast.
Že v medvojnem času je sodeloval pri češkoslovaškem filmu kot igralec in režiser. To se je nadaljevalo tudi po vojni do leta 1948.
Takrat so na Češkoslovaškem s sovjetsko pomočjo oblast prevzeli komunisti, je spoznal, da svoje kariere ne bo mogel več nadaljevati, zato je skupaj z materjo prebegnil v Zahodno Nemčijo.
Tu je srečal Branimirja Tumo, ki je iskal mlade kadre, ki bi na noge postavili slovensko filmsko industrijo, ki je bila takrat še v povojih. Čap je izziv sprejel in se ponovno preselil na drugo stran železne zavese.
V letu 1953 je pod njegovo taktirko režiserja nastal film Vesna, ki smo ga videli skoraj vsi, štiri leta kasneje pa je režiral že njegovo nadaljevanje Ne čakaj na maj. Oba filma sta s svojo lahkotno vsebino, v kateri spremljamo mladostne avanture štirih dijakov in mladih študentov, podrla vse rekorde in bila najbolj gledana slovenska filma dolga desetletja.
Po tistem se je preselil v Portorož in postal jugoslovanski državljan. Od tega trenutka je šlo z življenjem počasi navzdol. Ko je zmanjkalo slovenskih filmskih projektov, se je pogreznil v revščino. Pokojnine ni prejemal. Preživljal se je z občasnimi montažerskimi aranžmaji, snemanjem TV serij. Poskušal je z gojenjem kokoši in kuncev. Prav v ničemer ni bil uspešen in tako je živel pozabljen in osamljen do svoje smrti leta 1972. Pokopali so ga v družinskem grobu rodbine Petronio, s katerimi je dolga leta prijateljeval.
Češki filmski režiser Miloš Forman se ni vrnil za železno zaveso…