Kar dva dogodka sta v zadnjih tednih spodbudila razmišljanje o pravici javnosti oziroma skupnosti do uporabe, če se tako izrazim, lika in dela nekoga, ki je v dobršnem delu deloval javno. V mislih imam razsodbo okrajnega sodišča glede odstranitve kipa Janeza Drnovška v Zagorju in recitiranje Pavčkove pesmi Starši, s katero so člani Civilne iniciative za družino in pravice otrok pospremili vložitev podpisov za razpis referenduma o družinskem zakoniku.
Spomnimo – kmalu po smrti nekdanjega predsednika vlade in države so v Zagorju, na pobudo župana Matjaža Švagana, sklenili postaviti spomenik pokojnemu predsedniku vlade in države in namero kljub nasprotovanju Drnovškovega sina Jaše tudi uresničili. Zgodba se je pred nekaj tedni končala z odločitvijo okrajnega sodišča, da je potrebno spomenik umakniti, park pa preimenovati.
Drug primer ima krajšo brado – po neuspelem poskusu Družinske pobude, da bi se s kompromisno rešitvijo izognili referendumu o družinskem zakoniku, so člani Civilne iniciative za družino in pravice otrok pred dnevi v parlamentu vložili podpise za razpis referenduma. Pri tem so pred parlamentom recitirali Pavčkovo pesem Starši, zaradi česar je protestirala pesnikova hči Saša Pavček, z utemeljitvijo, da nasprotuje zlorabi očetovih pesmi v politične namene. Civilna iniciativa se ji je nemudoma opravičila.
Koliko javna je javna oseba?
O tem, da imata Saša Pavček in Jaša Drnovšek vso pravico do odklonilnega odnosa do uporabe oziroma po njunem zlorabe lika in dela svojih očetov, ni nobenega dvoma. Manj nedvoumen pa je odgovor na vprašanje, ali je upoštevanje njune želje resnično pomembnejše od želje javnosti ali skupine državljanov. Sploh ker ne gre za žaljiv odnos, ampak v obeh primerih za znak spoštovanja do pokojnikov.
Tako odločitev sodišča v primeru Drnovška kot tudi opravičilo civilne iniciative v Pavčkovem primeru kažeta, da se tehtnica nagiba k pravici svojcev. Na prvo žogo bi se človek lahko kar strinjal, po tehtnejšem razmisleku se pa seveda vprašamo, čemu sploh potem govoriti o javnih osebah. Kje je torej meja, kjer se konča pravica do zasebnosti javnih oseb? V tem pogledu smo Slovenci precej konservativni in dopuščamo javnim osebam veliko zasebnosti, v zasebno življenje se skorajda neradi vtikamo. Kar je čisto v redu.
Vzemimo na primer Janeza Drnovška. O njegovem zasebnem življenju se praktično ni govorilo, skoraj bi si upal trditi, da niti ni nikogar zanimalo. Kot javna oseba, kot politik, pa je v mladi državi pustil velik pečat. Konec koncev je kot kandidat nastopil na mnogih volitvah in največkrat zmagal. Ni zmagal zaradi glasov članov svoje ožje družine, temveč zaradi glasov mnogih volivcev. Ni zmagal ni kot družinski ata, temveč kot javna oseba. Možnost za uresničitev visokih ambicij mu je dala javnost, zato je seveda vsaj vprašljivo, ali ima danes družina, pa četudi v njegovem imenu, pravico javnosti odrekati pravico do spomenika.
Veš, poet, svoj dolg?
Tone Pavček sicer ni bil politik, a kot pesnik prav tako javna oseba. Izdal je več kot trideset pesniških zbirk, ki so jih brali in vzeli za svoje tisoči. Vprašanje je seveda, do kod seže pravica javnosti? Je dovoljeno najljubše pesmi recitirati kjerkoli in kadarkoli? Morda le z namenom, ki je pesniku po volji? Ali pa sploh nikjer? Odgovor je seveda lahko večplasten, a vendarle je pesnik, kot je bil Tone Pavček, živel v javnosti in od javnosti. Kakorkoli že kdo ocenjuje namene in poteze CI za družino in pravice otrok, je gotovo, da so Pavčkove starše recitirali s spoštovanjem do avtorja in pesnitve. Četudi se po hčerinih besedah oče ne bi strinjal s cilji civilne iniciative, je še vedno vprašanje, ali jim ima samo zato pravico odreči recitiranje svoje pesmi.
V čudovitem italijanskem filmu Poštar je preprosti domačin Mario Ruoppolo izbranki svojega srca Beatrice Russo dvoril s “sposojenimi” verzi čilskega pesnika Pabla Nerude, ki je na Capriju preživljal kratkotrajno izgnanstvo. Na pesnikovo godrnjanje zaradi kraje verzov je Mario odgovoril: “Poezija ne pripada tistim, ki jo pišejo, ampak tistim, ki jo potrebujejo.”
Vir fotografije: the movie wizard
