Napisal sem tragedijo …

S temi besedami začenja oznako svojega največjega in najbolj znanega dela Die letzten Tage der Menscheit – Zadnji dnevi človeštva – avstrijski satirik, pesnik, jezikovni mojster najvišjega ranga Karl Kraus, čigar 150-letnice rojstva se letos spominja avstrijska literarna javnost, kolikor ta še v resnici obstaja. Navedek iz 5. scene njegove drame se glasi:

„Napisal sem tragedijo, katere propadli junak je človeštvo. Ker ta drama nima nobenega drugega junaka, kakor človeštvo, tudi nima nobenega poslušalca. Na čem pa moj tragični junak propade? Je bil red sveta močnejši od njegove osebnosti? Ne, red nature je bil močnejši od reda sveta. Zdrobi se v laži. Premine v stanju, ki je nanj učinkovalo hkrati kot hrup in prisila.“

Čemu se ustavljam ob piscu, ki je, rojen v judovski družini v Gičinu na Češkem, dobro preskrbljen s kapitalom svojega podjetniškega očeta, nasprotoval cionizmu, torej temu, kar Slovenci imajo za sveto, ko gre za „slovenstvo“, levi in desni, naprednjaški in nazadnjaški, a to odrekajo Judom in jih zaradi tega bolj obtožujejo, kakor obtožujejo narode in njihove voditelje, ki so hoteli in še vedno hočejo Jude, njihov narod, državo in ime samo izbrisati iz zgodovine – torej ob asimiliranem Judu, ki bi mi vendar moral zbujati močne pomisleke zavrnitve?

Ob Krausu se vendar rad ustavljam zaradi stvari, ki jim nisem voljan le pritrjevati, ampak jih moram spoštljivo občudovati, čeprav ob tem ne smem zatiskati oči pred njegovimi zmotami in značajskimi spodrsljaji. Seveda ne morem kar tako mimo postaj v njegovi biografiji: v letu 1897 zapusti judovsko versko skupnost; v letu 1911 se da krstiti v katoliški cerkvi; v letu 1923 zapusti tudi katoliško cerkev, pa ne, ker bi globlje spoznal evangelij, temveč ker je literat v njem zmagal nad vernikom …

In vendar sem mu hvaležen za aforizem, kakršnih je bil zmožen samo njegov duh, kjer se le na prvi pogled norčuje iz vere, v resnici pa duhovito pokaže na goljufijo v veri:

Strelovod na cerkvenem stolpu je najmočnejši izraz nezaupanja v ljubega Boga, kar si ga je mogoče misliti.

Takih strelovodov nezaupanja v Boga ne najdemo samo na cerkvenih stolpih, ampak še prej in bolj v srcih formalnega verovanja brez osebnega razmerja do Boga. Kraus seveda nikoli v svojem življenju ni bil nazorski ateist – a kdo to sploh je, ateisti take vrste le svojim bogovom drugače pravijo – bil pa je vendar ateist, kakor je to vsak „kristjan“, ki v resnici ni rojen na novo, kar je Jezusov edini pogoj za dedovanje Božjega kraljestva (Jn 3).

Kako naj bi ostal ravnodušen pred presenetljivo bistrostjo formule:

Svobodo mišljenja imamoZdaj bi potrebovali samo še misli.

Misel namreč ni svobodna samó ali predvsem, če ji nihče ne nasprotuje, če je nihče ne prepoveduje in preganja – nesvobodna je predvsem, če ni porojena iz duha resnične svobode, in ta duh je identičen duhu resnice, za katero Jezus pravi, da nas bo osvobodila (Jn 8,32). Resnična svobodna misel je, kar je pisal Solženicin v gulagu na koščke papirja, ki jih je kje staknil, se tega naučil na pamet in to tako odnesel iz jetništva, ne pa to, kar je njegov rojak, a nikakor brat v duhu, Lenin, pisal v Londonu ali pozneje v Zürichu, kjer ga zaradi njegovega pisanja in govorjenja nihče ni preganjal. Misli namreč ni mogoče zaustaviti od zunaj, kakor to otročje verjamejo diktatorji in njihovi hlapci, meja mišljenja je duhovne narave. Misliti seveda ni isto kakor misli izražati. Izražanju misli je mogoče postaviti zunanje meje, mišljenju samemu nikoli. Tako pravi eden od Krausovih aforizmov:

„Skrivnost agitatorja je, da se dela neumnegakakor so to njegovi poslušalcida bi ti verjelida so tako pametni kakor on.

No, to je bilo tako še v njegovem času. Danes se agitatorjem ni več treba neumne delati, stvar je že lep čas narejena … Verižno vzajemno delovanje agitatorjev na publiko in publike nazaj na agitatorje ima za posledico, da raven še preostale razumnosti vse hitreje pada, kakor je to zakon tudi pri prostem padu meteoritov. Nekaj podobnega pove tale aforizem:

Satira, ki jo cenzor razume, je po pravici prepovedana.

Dober satirik je namreč tisti, ki ga varuhi tiranije odkrijejo in pomen tega, kar je napisal, razkrijejo šele, ko je satirik sam že na varnem, v drugem svetu. Tako se tudi sam ne hudujem zoper to, kar so počeli z menoj možje s plačanim »znanstvenim pogledom na svet«, kakor se pri komunistih imenuje trditev, da Boga ni, kar je bila edina kvalifikacija, zahtevana kot pogoj za članstvo v njihovi edini dovoljeni partiji. Če bi že tedaj bolj poznal Krausove aforizme in jih uporabil, kolikor bi temu seveda bil kos, bi mi ne bilo treba zamenjati države … Teh nekaj besed pa povsem razloži socialni eksperiment, v katerega so vrgli narode sveta, predvsem pa še Evrope, ki je že davno zavrgla modrost Božje besede, da bi se lahko postavljala z navidezno znanstvenostjo človekove besede:

Ena najbolj razširjenih bolezni je diagnoza.

Ta aforizem si velja zapomniti tudi za leta, ki so pred nami, saj nam napredek medicine pripravlja nova presenečenja te vrste. Karl Kraus pa se je še čisto posebej izkazal v pripravah na prvo svetovno vojno in med njenim potekom, kakor je tudi med prvim zaznal resnično naravo rjavega, torej Hitlerjevega socializma. Ko je večina kulturnikov, umetnikov, znanstvenikov, tudi vrhunskih intelektualcev nasedla vojni propagandi, celo poznejši nobelovec Thomas Mann se temu ni znal upreti, drugače se je postavil šele pred drugo svetovno vojno, je Kraus najprej zapisal to skrajšano razlago, kako funkcionira zavajanje celih narodov – in to bi moglo biti napisano tudi danes:

Kako je svetu vladano in kako so vodene vojne? Diplomati lažejo novinarjem in potem, ko to berejo, temu sami verjamejo.

Karl Kraus je bil eden zelo redkih med »velikimi«, ki propagandi za vojno ni nasedel – tudi danes, ko se v Evropi oglaša isti duh zavajanja, je komaj najti koga, ki bi stvar tako jasno spregledal, kakor je to tedaj spregledal in tudi jasno povedal Karl Kraus, predvsem še v svojem največjem delu, drami Zadnji dnevi človeštva (1918):

Vojna – to je najprej upanje, da bo šlo človeku bolje, ob tem pa pričakovanje, da bo drugemu šlo slabše, potem zadovoljstvo, da tudi drugemu ne gre boljše, in nazadnje presenečenje, da gre obema slabo.

Tega kratkega sprehoda po straneh Krausovega satiričnega in vendar tudi modroslovnega peresa najbrž ni mogoče skleniti bolj zadeto kakor z avtorjem znamenitega dela Vorlesungen über die Philosophie der Geschichte – Predavanja o filozofiji zgodovine G. W. F. Hegla (1770–1831):

Kar pa učita izkušnja in zgodovina, je to, da se narodi in vlade nikoli niso iz zgodovine naučili ničesar in nikoli niso ravnali po naukih, ki jih je mogoče iz zgodovine izvleči. Zgodovina ni še nikoli učila nič drugega, kakor da se ljudje iz nje ne naučijo ničesar.

Kako tudi? Človeško zgodovino pišejo in razlagajo iste vrste ljudje, ki so pripravljali in počeli vse hude reči, ki so glavna vsebina človeške zgodovine. Iz take zgodovine se je vsekakor mogoče naučiti še bolj zvito lagati in zavajati, nikakor pa se iz nje ni mogoče naučiti ničesar dobrega, saj tega v človeku ni, kakor nam zagotavlja neka druga zgodovina, namreč ta iz Božje besede, ki jo imamo zbrano v Svetem pismu, in ta zagotavlja, česar naravni človek noče sprejeti, razumeti in verovati v zgodovino, v kateri ni goljufije:

Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni (Rim 7,18).



Komentiraj