Nam je kaj mar za naravo?

Ali je sploh smiselno pisati oziroma brati članek o naravi v času, ko so v deželi aktualna čisto druga vprašanja? Napovedani varčevalni ukrepi vlade in ostri protesti sindikatov in drugih organizacij so v tem času gotovo v ospredju splošnega zanimanja. Zanimanje za naravo in naravovarstvo se ob tem morda zdi kot nekaj, s čimer se ukvarjajo samo nekakšni zanesenjaki ali entuziasti. Pa vendar so z naravo povezani naravni viri, od katerih živimo vsi prebivalci naše dežele in prebivalci vsega planeta Zemlja. Pomislimo samo na vire energije, pa na pitno vodo. In, če nam odzivi na napovedano varčevanje kažejo, kako težko se nam je čemu odpovedati ali kaj izgubiti, to obenem kaže, kako težko se je Zemljanom omejiti pri rabi naravnih virov. Toda ti so omejeni, pa če to hočemo ali ne, vidimo ali ne. Ob teh vprašanjih pa je vendarle razveseljivo, da se je prostovoljne akcije Očistimo Slovenijo ponovno udeležilo ogromno število prebivalcev Slovenije, čeprav je po drugi strani videti, da imamo tudi ogromno število tistih, ki naravo neodgovorno packajo z odpadki.

Kakšne predstave imamo o naravi?

Ob besedi narava se nam gotovo pojavijo različne asociacije. Pogosto slišim ali berem, ko ljudje, tudi znane javne osebe, govorijo, da radi hodijo v naravo. Kaj pri tem mislijo? Izlet v planine ali na morje, morda v mestni park ali bližnji gozd, ali morda na travico ob svojem vikendu ali zidanici? Kako naravo opredeljujejo oziroma definirajo strokovnjaki, ki se z njo ukvarjajo? Kako je definirana v zakladnici slovenskih besed – Slovarju slovenskega knjižnega jezika? Izdaja te knjige iz leta 1994 (SSKJ, Državna založba Slovenije, Ljubljana,1994) opiše pojem narava takole: »Narava je od človeka neodvisni svet in sile, ki v njem delujejo«. Ob tej definiciji pomislim na primarna naravoslovna področja, kot sta na primer fizika in kemija. Pa si morda kakšen dijak ali študent, ki se ravno poti ob študiju teh predmetov ob pogledu skozi okno na sončen dan misli: «Ko bi se le lahko zdaj sproščeno sprehajal v naravi.« Poglejmo še normativne dokumente, ki urejajo področje narave in z njim povezana področja. Zakon o ohranjanju narave (Ur. list RS, štev 96/2004 in spr), ki je za moje pojme glavni zakon naše države v zvezi z naravo, sploh ne vsebuje eksplicitne opredelitve pojma narava. Tega ni niti v členu, ki določa osnovne pojme zakona. Kaj pa pravi Zakon o varstvu okolja (Ur. list RS, štev 39/2006 in spr.)? Ta vsebuje definicijo o okolju in tudi definicijo o naravi. Pojem okolje ni identičen s pojmom narava, čeprav v vsakdanjem govorjenju in pisanju lahko zasledimo tudi besedno zvezo »naravno okolje«. O okolju zakon pravi naslednje: »Okolje je tisti del narave, kamor seže, ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja«. Ob tem pomislim, ali je na naši ljubi Zemlji sploh še kje kakšen kotiček, kamor direktno ali posredno ne seže človekov vpliv? Kako ob tem zvenijo besede o »neokrnjeni naravi«, ki jih lahko velikokrat slišimo ali beremo v turističnih reklamah in prospektih?

Narava kot vrednota

Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) je lani izdalo knjigo z naslovom Narava kot vrednota (DONDES, Ljubljana 2011, urednika Boštjan Anko in Gregor Torkar). Ob tem naslovu spet pomislim na trenutno družbeno stanje, ki ga obvladujejo predvsem gospodarski in finančni problemi. Iz teh pa izvirajo tudi socialni problemi. Ob vseh teh problemih, ki tarejo našo družbo, večkrat govorimo tudi o vrednotah. Marsikdaj slišim ali berem, da je za vse, kar nas tare, kriva izguba vrednot, kot so na primer poštenje, resnicoljubnost, moralnost, delavnost. Psiholog in psihoterapevt Bogdan Žorž je napisal knjigo Vzgoja za vrednote, ki je izšla letos (2012) pri Založbi Ognjišče. Med skupno 34 vrednotami, ki jih avtor obravnava v tej knjigi, je tudi narava. Med drugim je zapisal tudi naslednjo misel: »Narava je v minulem, dvajsetem stoletju doživela tako hude pretrese, ki jih je povzročil človek, da je potrebno zares obnoviti, morda celo na novo opredeliti odnos do narave kot vrednote«. O naravi kot vrednoti piše tudi Anselm Grũn, benediktinski menih in ekonom – menedžer samostanskega podjetja, soavtor knjige Bog, vest in denar (založba Družina 2011). Vseh nas se lahko dotakne njegova misel: »Bog je za nas z naravo napisal knjigo, ki bi jo morali vneto brati, da bi si pridobili resnično izobrazbo«.

V knjigi Narava kot vrednota naravovarstveniki pišejo o različnih vidikih naravovarstva. V njihovih razmišljanjih je čutiti nemoč pred vplivom kapitala, investicij, ki govori svoj jezik in jezika narave in naravovarstva ne razume. Pri tem je pomembna misel, da je najboljše varovanje zavest ljudi, torej nas vseh. Kakšna je ta zavest ob vsakdanjih problemih, ki jih imamo »tri prste pred nosom«, narava pa je, sicer nekaj lepega, »nekje tam«. Tam kamor po potrebi tudi odvržemo odpadke, na tisoče ton, kar dokazujejo rezultati akcij Očistimo Slovenijo. Ali pa to kar je opazil Francoz dr. Raphael Duret – Nauche, ko je lani (2011) peš potoval po Sloveniji in spoznaval našo deželo in njene prebivalce. »Ko sem šel na Šmarno goro, sem imel občutek, da sem na olimpiadi«. Ob hitenju, da bi čim bolj zadostili zahtevam gibanja za zdravje in pri tem postavljali osebne rekorde, naravo samo pač težko vidimo, kaj šele slišimo.

Potreben je nov odnos

Mislim, da pri razmišljanju o naravi ne gre le za idiliko ali romantiko, ki je obrobnega pomena ob resnih gospodarskih problemih. Glede na to, da iz narave izvira tudi vse, kar potrebujemo za življenje, lahko probleme v zvezi z ogrožanjem narave v današnjem svetu tesno povežemo tudi z gospodarskimi problemi. Zdi se, kakor da se svet kapitala, svet investicij tega ne zaveda. Strašljiva je misel, da bo v jutrišnjem svetu, svetu naših otrok in vnukov, narava kakršna koli že, toda, ali bo človek, ki naj bi bil njen del, še obstajal?  Ob tej misli se močno strinjam z B. Žoržem o tem, da je potrebno na novo opredeliti naš odnos do narave kot vrednote.

Foto: Tone Lesnik