“Duha narodne in državne občestvenosti je nadomestila brezobzirna borba za matematično večino, in to tem bolj, čim bolj se trudimo, da bi bil parlament matematično točen izraz volje ljudi.”
Andrej Gosar, slovenski katoliški politik in mislec, l. 1933 v knjigi Za nov družbeni red.
“Ni država tista, ki si nas podredi. To stori njena sakralna pretvorba.”
Jacques Ellul, krščanski „anarhist“, l. 1973 v knjigi Les nouveaux possédés
Demitizirati politiko in državo
Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., je nekoč zapisal, da je največji prispevek krščanstva k napredku politike in politične skupnosti (države) ta, da demitizira državo in politiko. Oziroma, ko kristjan ne sme dati cesarju, kar je božjega (prim. Mt 22,21), krščanstvo pove, da politika ne sme imeti atributov mita ali religije. Pomnimo, prvi kristjani so šli raje v smrt, kot da bi cesarja (političnega voditelja, državo, partijo,..) častili po božje.
Takole piše Ratzinger v svoji knjigi Cerkev, ekumenizem in politika (vse tri Ratzingerejeve navedke prevajam iz španske izdaje iz l. 1987):
Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost. Biti skromen in realizirati, kar je mogočega, namesto da z gorečnostjo zahtevaš nekaj nemogočega, je bilo vedno težko; glas razuma ni nikoli tako glasen kot je glasen iracionalni krik.
Iracionalni politični mit lahko vidimo v starih imperijih, ki jih knjiga Razodetje opisuje pod šifro Babilon, in ki so zahtevali, da se njih cesarja, katerega šifra je število 666, časti po božje. Iracionalni politični mit so moderni totalitarizmi, ki so vsi po vrsti padli v staro zanko milenarizma, ko so obljubljali uresničitev Nebeškega kraljestva na zemlji. Elemente iracionalnega političnega mita lahko ugledamo tudi v postmoderni družbi kapitalističnega no stopping blagostanja. Pa tudi v utopiji neskončno raztegljivih človekovih pravic, ki si je krono irracinalnosti nadela s t. i. teorijo spola.
Iracionalni politični mit vodi v tiranijo
Jezusov izrek „dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega“ je torej zelo racionalen. In samo na prvi pogled zgleda, da nas navaja na družbeno pasivnost, v smislu, „plačuj davke, v svoji kamrici neguj verska čustva in bodi tiho“. Toda ravno s svojo racionalnostjo, se pravi, ko loči cesarjevo in božje, Neronovo palačo in tempeljski oltar, je Jezusovo navodilo še kako proaktivno. Najeda iracionalni politični mit o odrešujoči vlogi države. Demitizacija države in politike je potrebna, če hočemo racionalno in realistično opravljati zadeve tega sveta. Še več: demitizacija države in politike je potrebna, če hočemo ohraniti svobodno družbo.
Kaj se zgodi, če znamo demitizirati državo in politiko? Prostor tiranije se začne zapirati. Ratzinger piše:
Odpoved mitičnemu upanju je značilna za netiranske družbe. (…) Mitično upanje v skorajšnji in samozadostni raj človeka pripelje le do frustracije; frustracije zaradi neuresničenih obljub in zaradi velike praznine, ki preži ob njih. Ta tesnobna frustracija je hči lastne sile in surovosti.
Mitično upanje in tiranja gresta z roko v roki. Politična izdelava raja na zemlji in revolucionarno nasilje sta brat in sestra. Poglejmo okrog sebe! Kje v politiki je dandanašnji največ želje po nasilju? Tam, kjer je največ utopije. Bodisi pri skrajnih desničarjih, ki po novem varujejo čisto evropsko raso in mečejo molotovke v azilne domove; bodisi pri skrajnih levičarji, ki kar naprej verjamejo v utopijo brezrazredne družbe in imajo v koncept te utopije vključene begunce, nove nosilce proletarskega mesijanizma, tako zelo radi, da bi najraje s koli potolkli domače prebivalstvo.
Iracionalni politični mit je pri skrajnežih tako močan, da so brez pomislekov sposobni vzpostaviti tiranijo, če pridejo na oblast. In večja bo ob tem njihova frustracija – saj nemogočega ne bodo mogli spremeniti v mogoče, bolj bodo nasilni.
Krščanstvo ni protidržavno
Države niso brezmadežne. Kmalu jim je mogoče prideti apokaliptični šifri Babilon in 666. Še parlamentarne demokracije zmorejo sobivati z iracionalnimi miti in se spremeniti v bojno polje, kjer racionalni razmislek in dialoška razprava nista več doma. Bomo potemtakem rekli, da moramo kristjani v odnosu do države postati neke vrste blagi anarhisti? Biti protidržavni? Bo naš učitelj poslej francoski sociolog in teolog Jacques Ellul, ki se trudi tudi v slovenščino prevedeni knjigi Anarhija in krščanstvo (KUD Logos, 2009; prim. ocena Aleša Mavra v Pogledih) prikazati Sveto pismo kot učbenik anarhizma?
Zatecimo se na varno – k bavarskemu miselnemu stroju Josephu Ratzingerju. Takole pravi o prvih kristjanih:
Kristjani gotovo niso bili mukoma podrejeni avtoriteti, ljudje, ki ne bi vedeli za pravico do odpora in za dolžnost, da se ravnajo po svoji vesti. Ravno to zadnje nam pokaže, da so prepoznali omejenost države in da se ji niso uklonili v zadevah, v katerih po njihovem ni bilo prav, da se uklonijo, ker so šle proti Božji volji. Ravno zato je toliko bolj pomembno, da države niso skušali spodjedati, temveč so poskušali prispevati k njenemu obstoju. Proti nemorali so se bojevali z moralo, proti zlu s kleno odločitvijo za dobro – in ne obratno.
Kristjan gradi državo, vendar ne na mitičen in nemoralen način. V tem dvojem – v raciju in v morali – se kaže primarna politična metoda slovenskih kristjanov tudi leta Gospodovega 2016. Paradoksno slovenski kristjani ravno zaradi svojega upanja, ki je pri Bogu, ostajamo racionalni in „hladni kot špricer“, ko se okrog nas spet in spet širijo politični histerizmi, utopije in mitologije. Kristjani verjamemo v dobro in se tudi v izgradnji države ravnamo po njem, čeprav na Slovenskem menda „že vrabci na strehi čivkajo“, da se poštenost v politiki in gospodarstvu ne splača.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
