Nagrajeni Jančarjev roman šele bo zablestel

Foto: PlanetSiol.
Foto: PlanetSiol.

Pravkar v Franciji prestižno nagrajeni roman Draga Jančarja To noč sem jo videl (založba Modrijan, Ljubljana 2010) je bil ob izidu precej časa na seznamu najbolje prodajanih knjig. Dobra uvrstitev ni omenjena zato, ker bi bila kak kazalec kvalitete. Bolj gre za razveseljivo dejstvo, da se na indeksu dobre prodaje sploh znajde kakovostno literarno delo. Pisateljske veščine namreč Jančarju ne upajo odrekati niti njegovi najbolj goreči nasprotniki. Literarnokritiškega konsenza torej ne bomo načenjali.

Čeravno knjiga ni več povsem sveža in je očitno našla pot do mnogih bralcev, kaže kratko nakazati njeno vsebino. Dogajanje ima časovno in tematsko težišče v drugi svetovni vojni. Roman je sestavljen iz petih pripovedi različnih ljudi, ki jih je v življenju zaznamovala glavna junakinja knjige Veronika. Prvi pripovedovalec je jugoslovanski vojak, ki ga je ne preveč uspela romanca s poročeno Veroniko pahnila v nostalgično pogrešanje. Sledi pripoved njene matere, ki razpreda svojo slabo povezano misel, v nedogled sedi pri oknu in čaka pogrešano hčer. Za njo nastopi zdravnik in pripadnik nemške vojske, ki se je znotraj vojaške službe v Sloveniji nekajkrat srečal z Veroniko in njeno privlačnostjo. Predzadnja nastopi dobra in zvesta služkinja Joži s posestva glavne junakinje. Vsi ti popisovalci dogodkov bralcu dvigajo napetost, ki jo z nasilno Veronikino smrtjo izpelje partizan Jeranek kot zadnji kronist. On posega v spomine že iz tranzicijskega časa. V zgodbi je zlahka prepoznati usodo lastnikov gradu Strmol. Zakonca Ksenijo in Rada Hribarja so januarja 1944 mučili in ubili vosovci in v skladu s svojo redno prakso do danes niso povedali, kaj se je dogajalo z njunimi trupli in kje sta »pokopana«.

Materija je torej vzeta iz najbolj boleče in nepredelane točke slovenske zgodovine. Zato seveda bralca, ki vidi čez golo štorijo, zanima, v katero zgodovinsko paradigmo sede. Ali je to še vedno prevladujoča boljševiška zgodovina ali pa je »že« upoštevana zgodovina, ki skuša biti skladna z dejstvi. Celoti je treba priznati, da zvečine ni v podporo splošno razširjenim mitom, sploh če upoštevamo, da je eden od pripovedovalcev partizan. Res se izogne mnogim ključnim »razlagalnim« momentom v smislu relativizacije uradne zgodovine, a se vendarle v romanu najde marsikaj, kar jo načenja. Oziroma bi jo lahko … V čem je težava? »Težava« je v tem, da ima roman sam na sebi prepričljivo neideološki pristop, da je pripoved zgrabljena v izrazito osebnem ključu in da bralca neubranljivo odnese vesolje človeškega doživljanja. Tako ni prostora za navijaštvo in knjiga v svojem zajemu brez ostanka stoji taka, kot je.

Pokaže pa na drug problem, na problem današnjega slovenskega konteksta. Osebne izpovedi nimajo predznaka. So veljavne, legitimne. A so tudi univerzalne. Delujejo znotraj uveljavljenih konstelacij. V našem primeru torej kljub vsemu delujejo v skladu z vsenavzočo postsocialistično mentaliteto. Narativna moč in univerzalna človeška problematika v romanu tako prevladata nad zgodovino, da zaznavno ne razgrajujeta zgodovinskih laži. Najjasnejši dokaz za to trditev je v tem, da roman prebavljajo tudi povprečni privrženci mitologije NOB. To je razvidno iz ocen romana, v katerih ni sledu o pogromu, ki bi ga brez dvoma spodbudil destilat, napravljen iz zgodovinskih prvin romana. Zgodovinskih odstiranj kot da v romanu ni, osrednji zločin pa naj bi bil izjema (T. Partljič) in brez ideološkega predznaka.

Če imamo prihodnost, bo usoda Hribarjev nekoč znana sleherniku in vsebino mojstrskega romana bo vsakdo znal umestiti v neskončno vrsto nedopovedljivih dejanj, s katerimi so slovenski stalinisti v agonijo pognali cel narod. To noč sem jo videl je torej roman za prihodnost, ko bo zgodovinski kontekst slovenskega bralca naposled umerjen po resnici, človeška tragika nekega časa pa bo – brez ideoloških motenj – uzrta še neprimerno silneje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.