Nagodetov proces, ki je potekal od 29. julija do 18. avgusta 1947 pred senatom Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani, je bil izrazito političen proces.
Obtoženih je bilo petnajst ljudi, ki so med vojno večinoma pripadali t. i. »sredini«. To so bili: dr. Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, inž. Leon Kavčnik, dr. Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vodè, Metod Kumelj, Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta Hribar. V vlogi javnega tožilca je nastopal Viktor Avbelj. Poleg medvojnih zamer je procesu botrovalo predvsem dejstvo, da se je skupina povezovala z drugimi političnimi skupinami v Jugoslaviji in skušala delovati kot opozicija (kar sicer ni bilo protizakonito). Pobuda za proces je prišla iz političnih krogov, v javnosti pa se je ustvarjalo močno nerazpoloženje proti obtoženim (razprave na raznih sestankih, negativno pisanje tiska, javen pritisk na branilce, češ da poklica ne opravljajo »v interesu ljudstva«, ampak »na liniji obtožencev«).
Boris Kraigher je v zapisniku seje biroja CK, 9. julija 1947, takole povzel razpravo: »Nagodetov proces začne čez teden dni. Linija, katero smo postavili na zadnji seji, bo osnovna nit procesa. Bo mnogo govora o predstavnikih tujih dežel, toda materijala zaenkrat ne bomo izkoriščali proti Angležem – pripravljata se dva procesa proti oboroženim bandam, ki bosta kratka, vendar je treba dati potrebno publikacijo – imela bosta predvsem zunanjepolitični karakter in pokazala na dva centra sovražnega inozemstva: Avstrija – Gorica. Vse to je treba izkoristiti za agitacijo proti mednarodnim provokatorjem in imperijalistom.«
