»Aha, vi bi radi, da bi bili ljudje boljši«, je profesor Justin Stanovnik ubesedil koncept pobude Vseposvojitev, ki bo letos spomladi praznovala peti rojstni dan. Natančno tako. Na neizrekljiva dogajanja v slovenski polpreteklosti se po človeško odzovemo le s tem, da sami postajamo boljši, kot bi bili sicer. Kako naj se to zgodi? Na voljo imamo kar nekaj sredstev, na katera veliki ne stavijo, saj se zdijo vse preveč neznatna za reševanje hudih problemov. A pri Vseposvojitvi cenimo vse majhne, tihe in plemenite odzive na prestano trpljenje in bolečine. Ko sprejmemo osebno odgovornost za varovanje spomina na eno izmed žrtev zla, stečejo procesi navznoter. Srečevanje s težko usodo bližnjega človeka prebuja preobrazbo srca in mišljenja. Skozi drugega in skozi sebe ob njem na novo beremo svet.
V pristnem, toplem načinu bivanja se povezujemo z vsemi, ki čutijo podobno odgovornost do nepredelane preteklosti. Neke poletne nedelje, denimo, sva bila z možem povabljena k prijateljem na družinsko slovesnost. Velika in pisana družba je bila zbrana na vrtu, ko je opoldne zazvonilo. Gostiteljski par nas je poprosil za trenutek pozornosti: »Takole pa midva v nedeljah opoldan moliva za najina posvojenca …« Na kratko sta ju predstavila, nato pa smo skupaj ne le zmolili, ampak srčno zapeli Angelovo češčenje.
Morda bo razdeljenost med Slovenci rastla hitreje kot složnost in prijaznost. Morda se naša ladja ne bo zmogla izogniti grozečim ledenim goram. V vsakem primeru nam je za zgled dostojanstvena drža glasbenikov na Titaniku. Do konca so igrali najboljše in najlepše, kar so znali.
