Ta mesec mineva leto dni, odkar je slovensko ustavno sodišče povozilo pravo in se podredilo aktualni politični oblasti. Novela Zakona o RTV Slovenija, ki ga je pripravila vlada Roberta Goloba, še vedno čaka na vsebinsko presojo, čeprav gre za absolutno prednostno zadevo. Z začudenjem sva tudi ugotovila, da je v presojo tega zakona ponovno vključen ustavni sodnik dr. Rok Čeferin, ki je bil zaradi nasprotja interesov v tej zadevi sicer izločen. Nedelovanje ustavnega sodišča tepta pravno državo in izkrivlja slovenski medijski prostor.
Ob svetovnem dnevu svobode medijev je potrebno povedati, da prav ta mesec mineva leto dni, odkar se je slovensko ustavno sodišče podredilo politiki, povozilo pravno državo in pravo ter se posledično sesulo samo vase. To je v svojem sklepu o odpravi začasnega zadržanja dela novele Zakona o RTV Slovenija tudi odkrito priznalo. Zapisalo je namreč, da »ustavno sodišče ne more uresničiti svoje ustavne vloge v razumnem času, skladno z načelom učinkovitega sodnega varstva,« s čimer je »preprečeno tudi izvrševanje zakonodajalčeve volje.« Ustavno sodišče je torej zavarovalo oblast in ne posameznih pritožnikov, čeprav so le
posamezniki lahko nosilci človekovih pravic. Tako je omogočilo, da je vlada Roberta Goloba po zgledu neliberalnih režimov na Madžarskem in Poljskem v javnem zavodu RTV Slovenija izpeljala temeljito politično kadrovsko čistko. Da je bil to edini namen omenjene novele, predsednik vlade nikoli ni skrival. Voditeljici Odmevov Tanji Starič je 25. oktobra lani odkrito priznal: »Tudi na RTV-ju smo se zavezali, vsi skupaj, da ga bomo očistili janšizma. In jaz vem, da vi natančno veste, kaj to pomeni.«
Odkar je ustavno sodišče opravilo svojo politično vlogo, se mu z odločanjem več ne mudi. Temu je pritrdil njegov predsednik, dr. Matej Accetto, ko je novinarjem lani pojasnil, da »zadeva, ki je v hiši pol leta, po tej plati še ni stara; in tudi čez dve leti še vedno ne bo med najstarejšimi.« Skladno z napovedjo predsednika Accetta se ustavno sodišče (tako sledi iz spisa zadeve) z zadevo RTV Slovenija sploh ne ukvarja več, čeprav jo formalno obravnava absolutno prednostno.
Po navodilu predsednika vlade je enako kot ustavno sodišče storila tudi »depolitizirana« uprava RTVS. Vsem na očeh je najprej preštela, nato pa ponižala, degradirala in izštela vse, ki niso pred stavbo javnega zavoda protestirali v podporo trenutno vladajoči politiki. Za nagrado je od vlade brez pravne podlage in brez kakršnegakoli sanacijskega programa prejela že 15 milijonov evrov dodatnega davkoplačevalskega denarja. Ta ista uprava pod vodstvom Zvezdana Martića je želela tudi doseči, da nikoli ne bi prišlo do vsebinske presoje zakona. Novembra lani je namreč v imenu zavoda tiho umaknila pobudo za presojo ustavnosti, saj bi sicer ustavno sodišče lahko presodilo, da sta trenutna uprava in s tem celotno vodstvo RTV Slovenija imenovana v nasprotju z ustavo.
V takem tesnem sodelovanju med vlado, njeno koalicijo v parlamentu, izbrano civilno družbo, ki danes vodi javni zavod RTVS, ter z njene strani imenovano upravo, se je ustavno sodišče, ki je kar samo pobudnike prikrajšalo za pravni interes in s tem za vsakršno sodno varstvo, želelo preprosto znebiti zadeve, ne da bi se z enim samim pravnim argumentom kadarkoli vsaj malo dotaknilo njene vsebine.
Na (ne)srečo političnih akterjev se je na umik pobude odzval Državni svet in v začetku decembra vložil zahtevo za presojo ustavnosti te iste novele. Iz spisa zadeve je razvidno, da se zahteva Državnega sveta nanaša na iste določbe zakona, kot naša pobuda, in da Državni svet zato predlaga, naj ustavno sodišče obe zadevi združi.
A ustavno sodišče ne jemlje resno niti Državnega sveta. V pol leta je uspelo njegovo zahtevo zgolj evidentirati, za sodnika poročevalca pa določilo kar sodnika dr. Roka Čeferina, ki je v naši zadevi zaradi solastništva v odvetniški družbi Čeferin in partnerji izločen, saj spis vsebuje tudi pravno mnenje te družbe. Dr. Čeferin bo torej kot sodnik poročevalec odločal o združitvi zahteve Državnega sveta z zadevo, v kateri zaradi nasprotja interesov sploh ne sme soditi!
Na svetovni dan svobode medijev tako žal ugotavljava, da slovensko ustavno sodišče ni več sposobno zavarovati svobode izražanja, ki predstavlja prvi temelj svobode medijev. To sodišče namreč, prvič, »ne more uresničiti svoje ustavne vloge v razumnem času, skladno z načelom učinkovitega sodnega varstva« in, drugič, sodniki tega tribunala ne premorejo dovolj integritete, da bi zavarovali njegovo neodvisnost in nepristranskost. Zato postaja naš javni medijski prostor nepopravljivo izkrivljen, svoboda izražanja v njem pa močno okrnjena. Vse to onesposablja imunski sistem slovenske demokracije do te mere, da postajamo politična džungla, v kateri lahko le še plešemo po melodijah tistih, ki z aktivno asistenco ustavnega sodišča vladajo brezpravno in neomejeno.
dr. Peter Gregorčič
prof. dr. Matej Avbelj
Če sodišče ne more več opravljati svoje funkcije, ki je določena z ustavo in zakoni, ga je treba razpustiti in imenovati novega. Prav to bi bilo treba storiti z našim Ustavnim sodiščem v sedanjem sestavu.
“… slovensko ustavno sodišče ni več sposobno zavarovati svobode izražanja …”
Ker večina ustavnih sodnikov nima interesa, da bi obstajala svoboda izražanja, je treba to misel najbrž bolj jasno napisati:
“Na svetovni dan svobode medijev tako žal ugotavljava, da je večina slovenskih ustavnih sodnikov pripadnikov manjšine, ki je ugrabila državo. To propadnost med drugim izkazuje z nasprotovanjem svobodi izražanja, ki predstavlja prvi temelj svobode medijev.”
Pa še bolj svež primer. Večino ustavnih sodnikov ne moti, da bomo referendumsko odločali o evtanaziji, kar sploh ne bi smeli početi. 17. člen ustave namreč zagotavlja, da je človekovo življenje nedotakljivo.