Na poti v bankrot?

Uroš Čufer

Marsikaj lahko poslušamo v teh dneh, a ko beseda nanese na slovensko ekonomsko sliko, se vse več komentarjev začne in konča pri besedi bankrot! Za tistega, ki se vsaj nekoliko spozna na finance, to seveda ni nikakršno presenečenje. Manjkajoča milijarda evrov, ki zapade junija, je nekaj, kar bi morda še lahko spravili skupaj. A junij bo prišel mnogo hitreje, kot se morda komu zdi. Pa vendar. Izdati nov dolg do junija, in to v teh časih, ko se finančni trgi zelo bojijo držav iz skupine »svinj« oziroma PIGS, pomeni sprožiti vse potrebne aktivnosti že aprila, maja. A minister za finance Uroš Čufer je ob zaslišanju za ministra novinarjem izjavljal, da bo do junija morda uspel pregledati vse potrebne stvari na ministrstvu!?! V kolikor bo do takrat še zasedal funkcijo finančnega ministra, lahko junija pričakuje povsem druge sorte zanj sila neprijetnih vprašanj.

A omenjajo se še dodatne 4 milijarde za bankrotirane banke, morda celo več. In tudi to do junija. To pa je nekaj, česar država v takšnem stanju sama nikakor ni sposobna pokriti. To je dejstvo! Za kaj takšnega bankrotirana država niti nima na voljo ustreznih instrumentov niti čas ni najbolj ustrezen. V bistvu so slovenske finančne potrebe udarile na plano v najbolj neprijetnem času. Tveganje je, končno, dobilo svojo ceno, medtem ko je mit o povsem varnih državnih obveznicah že dolgo časa mrtev. Ne pozabimo, da so na trgu na voljo tudi vrednostni papirji drugih manj problematičnih držav. Odvija se zgodba s Ciprom. Tukaj je problematična sosednja Italija. Že itak smo majhna in nepoznana država. Imamo vlado z zelo nejasno sliko, kako se stvari lotiti in  zelo podhranjeno ekipo, ki je v teh časih še vedno mnogo bolj motivirana z vprašanjem, kako iz podjetij in države potegniti še kaj denarja, kot pa se lotiti državnih financ.

In, glavna stvar! Ko beremo o likvidnostnih in kreditnih težavah podjetij, kot je Pivovarna Laško, potem je jasno, da so ga do konca “zagamali “tudi mnogi naši gospodarstveniki, ki so v branjenju svojih položajev povsem pozabili na ekonomijo in podjetja.

A kaj storiti?

Likvidnostne potrebe bodo v kratkem tukaj in vprašanje je, kaj se da v tako kratkem času sploh narediti. Dobro bi bilo, ko bi se bankrotirana država za začetek začela obnašati na način, kot to zahteva resnost same situacije. A že imenovanje same vladne ekipe in ekipe sekretarjev je temu v posmeh. V resnih časih mora biti ekipa za izhod iz krize, ki se z investitorji pogaja o finančnih pogojih, resna in kompetentna.

Tudi besede premierke Alenke Bratušek, da Slovenija ne bo potrebovala pomoči, ne prispevajo kaj prida k pomiritvi položaja. To so namreč govorili še vsi dosedanji prosilci za pomoč. Tudi govoriti, kako drugačni smo od Cipra, ne velja kaj dosti. Ne pozabimo, tudi to, kako drugačni so od Irske, Islandije, Grčije, Španije, Portugalske, Italije, so navajali še vsi kasnejši bankrotiranci!

»Spain is not Greece«, »Portugal is not Greece«, »Ireland is not in Greek Territory«, »Greece is not Ireland«, »Spain is neither Ireland nor Portugal«, »Neither Spain nor Portugal is Ireland«, »Italy is not Spain«. In to so govorili visokokategorniki posameznih držav! Reči, da Slovenija ni Ciper, vsekakor sodi v taisti koš politične arogance oziroma priznanja z zanikanjem!

Kakorkoli, reforme bodo nujne. Naš problem niso samo bankrotirane banke. In to je velik problem. Problem je tudi pokojninska blagajna, pri čemer je njena tragikomičnost ta, da povprečne pokojnine v letu 2012 niso dosegle niti 570 evrov! Povprečna neto plača v 2012 je bila 991,5 evra. Država že leta in leta vanjo nameni kar 1,42 milijarde evrov na leto, kar pomeni 4% BDP-ja in kar 29% proračuna pokojninske blagajne. V letu 2012 so pokojnine dosegle 4,15 milijarde evrov ali 11,62% BDP-ja. Imamo bankrotirano pokojninsko blagajno in revne upokojence. Neka resna reforma, ki bi ob tem prinesla tudi kakšne pomembnejše finančne učinke, je zelo daleč od uresničljivega.

Kaj še imamo? Podjetja? Kaj vrednega pa je od njih sploh še ostalo? Mnoga, ki so še nedolgo nazaj veljala kot paradni konji, so postala povsem shirana kljuseta. S tistimi redkimi, ki še kaj veljajo, pa se obnašamo nekako podobno kot otroci sredi peskovnika. Vpeljava ciprskega scenarija rezanja vlog nad 100.000 evrov bi pomenila še zadnji žebelj v njihovo krsto. Tudi sicer se ciprski model za bolj realna gospodarstva ne zdi kot realna rešitev.

V bistvu se rezerve, če temu sploh lahko tako rečemo, nahajajo v javnem sektorju. In to tako v številu zaposlenih, kot tudi v plačah.

Če pogledamo preko alternativ, se vse bolj zdi, da rešitve, ki bi dale kratkoročne učinke, ni kar tako na vidiku. Glede na naravo problema smo nekako še najbolj podobni Špancem. A kot vidimo, se proces reševanja pri njih vleče in vleče in poteka po nareku. Nekaj podobnega bi se znalo zgoditi tudi pri nas. Primarna odgovornost naše vladajoče politike je, da najprej poskrbi za ustrezen kader, ki bo skupaj s trojko ukrepe usklajeval. Potreben je kader, ki bo predlagal resne rešitve, ki bodo sprejete pozitivno. Velika napaka je še kar naprej govoriti o nacionalnem interesu in gospodarskem šovinizmu kot nekoč. To bi morala biti presežena zgodba! Skratka, potrebujemo skupinico posameznikov – mednarodno priznanih in uglednih strokovnjakov, ne nekih samooklicanih »stručkotov«, ki bo samozavestno in kredibilno nastopala v zagovor naši zavoženi politiki. Pa ne, da jo bo zagovarjala, tega nam ne bo kupil nihče, ampak predvsem zato, da bo kazen kar se da ugodna. Sicer nam bo trda predla!

Pripis: kolumna je bila najprej objavljena na Steinbacher media