Na klancu siromakov

Avtor: Matej Kovač. Vir: Družina. V medijih se v zadnjem času ustvarja vtis, da je Slovenija na robu humanitarne katastrofe. Govori in piše se o lačnih otrocih v šolah, o samomorih kot posledici revščine, o iskanju hrane po smetnjakih. Predsednik Socialne zbornice je na primer javnost opozoril, »da enoodstotno povečanje revščine ali brezposelnosti prinaša pet odstotkov več patologije: samomorov, nasilja v družini, kaznivih dejanj«. Če bi izjava želela biti kaj več kot politično zastraševanje srednjega sloja, bi morala biti opremljena vsaj s pojasnilom, v kakšnih okoliščinah velja taka povezava in s kakšnim časovnim zamikom se patologija realizira. Navedeno izjavo je namreč težko uskladiti z dejstvi, da se je registrirana brezposelnost v obdobju 2008–2011 povečala za 50 %, samomorilnost pa je v istem obdobju ostala na enaki ravni.

Leta 2000 je v Sloveniji 13 % prebivalcev prejemalo dohodke, ki so bili tako nizki, da jih je statistika uvrščala med osebe, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Na vrhu konjunkture se je odstotek oseb pod pragom revščine znižal na 11,5 %, lani pa je spet presegel 13 %.

Socialni transferji, kot so otroški dodatek, denarna socialna pomoč in varstveni dodatek, pomagajo osebam pod pragom revščine preživeti. Približno enakemu deležu prebivalstva, kot je pod pragom revščine, pa država s socialnimi transferji omogoča, da prejemajo dohodke, ki jih uvrščajo nad prag revščine.

Razmeroma veliko število upravičencev do socialnih transferjev prispeva k temu, da ima Slovenija najnižjo dohodkovno neenakost v Evropi. Z racionalizacijo javnih izdatkov za socialo je začela že prejšnja vlada, ki je povezala upravičenost do prejemanja pomoči s premoženjskim stanjem prejemnika in ukinila prejemanje državnih pokojnin. Sedanja vlada pa je omejevala transferje le tistim, ki so nad pragom revščine. Kljub temu da stanje slovenskih javnih financ ni rožnato in da bo zmanjševanje javnih izdatkov verjetno še potrebno, pa smo daleč od tega, da bi bil sistem slovenskega socialnega varstva pred razpadom.

Demagogija v zvezi z revščino ni namenjena ustvarjanju pogojev, da bi se zmanjšalo število revežev, ampak zastraševanju slovenskega srednjega sloja, ki ima v podzavest vtisnjeno, da prihaja s »klanca siromakov« in da je le od milosti države odvisno, ali se bo na ta klanec vrnil ali ne. Nezmožnost države, da odpravi podobe revščine, ki nam jih tako zavzeto kažejo, je precej očitna in ni odvisna od politične barve trenutne oblasti. Nesprijaznjenje z obstoječim stanjem tako ni zadeva političnega aktivizma, ampak osebne drže.

Vir: Družina