Neprijetno, a ne nepričakovano je odjeknila vest, da se bo jutrišnje beatifikacije Janeza Pavla II. udeležil tudi Robert Mugabe, dolgoletni predsednik Zimbabveja in prototip diktatorja počasi odhajajoče šole “velikih osvoboditeljev” iz druge polovice 20. stoletja.
Svojsko razumevanje demokracije
Vsekakor je lepo in pohvalno in v duhu pokojnega papeža, da so k njegovemu uradnemu prištetju med nebeščane pripuščeni vsi. Pustimo ob strani hkrati premislek, da bi si sedeminosemdesetletni starec rdeči karton tokrat zaslužil že zaradi zasede, ki jo je ob svojem zadnjem obisku teh krajev – glej ga zlomka, bilo je ob pogrebu istega človeka – nastavil britanskemu princu Charlesu.
Kljub vsemu bi si Katoliška cerkev zlahka in za svoje dobro prihranila takšno razkazovanje svojega specifičnega razumevanja demokracije in demokratičnih standardov. Ker ni nobenega dvoma, da bo gost iz Afrike s pomočjo svoje propagandne mašinerije tokratni preboj evropskih sankcij obilno obrnil sebi v prid, bo spet – nemara upravičeno – videti, kakor da vrh Cerkve upoštevanje demokratičnih pravil presoja izključno glede na položaj svojih organizacij in je, če gre tem za nohte, zelo glasen, za vse druge kršitve pa mu je figo mar. Tovrstni očitki niso nič novega. In nepotrebno vabilo zimbabvejskemu despotu bo neizogibno priklicalo v spomin, da je njegovega beloruskega brata v orožju Lukašenka prva pot v tujino po začasnem in razmeroma kratkotrajnem preklicu prepovedi vstopa v Evropsko unijo vodila prav k Benediktu XVI. Nenazadnje pa bo koga spomnila še na klovnovsko Wojtylovo trepljanje po rami dolgoletnega Huseinovega pribočnika Tarika Aziza v začetku leta 2003. No, seveda, tip je menda (kaldejski) katoličan.
Foto: Wikipedia
