Devet let pred smrtjo je Josip Vidmar pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izdal drobno knjižico Mrtvaški ples. To je bila antologija pesniških smrtnih motivov v slovenski literaturi od Franceta Prešerna do Ervina Fritza. Okvir tega Vidmarjevega dela pa predstavljata prolog in epilog, kjer avtor odkrito razmišlja o veliki uganki človeškega življenja, o smrti. Avtor je naslov knjige povzel po znameniti umetniški freski v Cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je naslikal slikar Janez iz Kastva leta 1490.
V prologu se Josip Vidmar srečuje z mislimi, ki so jih povedali v zvezi s problemom smrti veliki misleci in jih izražajo tudi duhovni zakladi različnih verstev. Nobena od teh misli ga ne zadovolji. Tudi krščanstvo mu je tuje, ker se mu zdi premalo človeško, preveč neživljenjsko, abstraktno in dogmatično. Vidmar je prepričan, da ravno zato smrt kristjanu ne more vzbujati globljih čustev. Vidmarjevim pomislekom lahko damo kristjani prav samo toliko, kolikor kdaj nad osebnim verskim izkustvom prevladata verski formalizem in dogmatizem, ki zadušita v človeku ne samo pristno in globlje pesniško doživljanje, temveč velikokrat tudi pristno vero.
Josip Vidmar v knjigi Mrtvaški ples na vsak način hoče odgovoriti na vprašanje smrti, zato posebej prisluhne slovenskim pesnikom in se z njimi pogovarja. Seveda pa to stori kritično, s tem pa bralca prisili k sodelovanju, ga izziva k razmišljanju in odločanju. Tako Vidmar pri nekaterih pesnikih najde resnično in pristno izpoved o smrti, pri drugih pa je ta izpoved konvencionalna, površna in plitka.
Josip Vidmar vdano sprejema smrt kot uganko in hkrati veruje in neomajno zaupa v človeštvo, ki mu je pripravljen služiti do konca!
V nadaljevanju Josip Vidmar razmišlja o prostoru in času, v katerih živi človeštvo in doživlja svojo življenjsko usodo. Smrt je v resnici na svoj način povsod navzoča, zato se Josip Vidmar v tej ogroženosti zateka k zaupanju lastnemu notranjemu glasu, ki je drobec velikega, skupnega človeškega vzgona, kar je neverjetno blizu viziji p. Teilharda de Chardina. Josip Vidmar sicer priznava, da je zavest o smrti moralni korektiv v življenju človeka, vendar brez Boga, saj zatrjuje, da je zavest o človeškem dostojanstvu edini pravi regulativ našega ravnanja.
Josip Vidmar je prepričan, da se mora človek odločati po svojem notranjem glasu iz spoštovanja do človeškega dostojanstva, ne pa v duhu razodetega Boga in v smislu eshatoloških razsežnosti. Zavrača tudi misel na smrt, ki življenja ne uniči, ampak samo spremeni, kjer ni več časa in prostora. On vztraja pri prepričanju, da je smrt samo slovo in »usodna preselitev v neznano in neznansko«.
Za Josipa Vidmarja tudi po tej knjigi smrt ostaja nerazrešena uganka življenja. Vidmar zapiše:
»Povedal sem ji vse (smrti namreč), kar sem ji mogel povedati, kaj pa ima povedati ona meni, bom zvedel zagotovo!«
Josip Vidmar nam s to knjigo sporoča, da je smrt prečudežna, da bi jo lahko doumel. Vdano sprejema smrt kot uganko in hkrati veruje in neomajno zaupa v človeštvo, ki mu je pripravljen služiti do konca!
Prepričan sem, da se je Vidmarjev duh po 28 letih telesne minljivosti že zdavnaj srečal s smrtjo in spoznal, da je ves čas živel v zmoti, saj ga neomajna vera v človeštvo v večnosti ne more osrečiti …
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
