»Mnogo dobrega smo opustili in slabega storili« ob rojstvu Republike Slovenije, ker v pravosodju nismo opravili prepotrebnega reza med totalitarnim in demokratičnim sodstvom. Državljani namreč še kako čutimo, da je enakost pred zakonom v naši državi le na papirju. Povsem nemočni smo se sprijaznili s stanjem, kakršno je. Le v anketah je še moč zaznati nezadovoljstvo in nezaupanje v pravosodje.
Ne bom obravnaval ne ‘patrije’ ne ‘farmacevtke’, tudi ne Noviča in ne Tošića, prav tako ne omenjam številnih drugih odmevnih zadev na tožilstvih in sodiščih. Obtožnice in obsodbe v omenjenih zadevah so tako rekoč medijsko prežvečene. Nanje nimam kaj dodati, ker premalo vem in imam zelo pičlo pravno znanje. Pozornost bom namenil le nekdanjemu strokovnemu direktorju Pediatrične klinike dr. Rajku Kendi in tajniku Slovenske škofovske konference ter direktorju Zavoda za družino in kulturo življenja dr. Tadeju Strehovcu. Pravzaprav ne njima, ampak otročičem, tako pravkar rojenim in bolnim kot tudi nikoli rojenim. Pozornost pa seveda gre tudi državnemu tožilstvu in tudi Cerkvi.
Smrti na Pediatrični kliniki
Nekdanji strokovni direktor Pediatrične klinike Rajko Kenda je bil ključni del problema. Kljub osupljivi politični podpori ali prav zaradi nje, kot tak ne bi mogel in ne bi smel reševati zavoženega in hirajočega programa srčne kirurgije v otroški bolnišnici. Kje je bila in je še zdaj odgovornost za smrti nebogljenih, hudo bolnih otrok? Kje je bilo tožilstvo, ko so že vrabci čivkali o vrsti usodnih napak, ki so bile vzrok za smrti? Gledalo je proč. Ukvarjalo se je s zanje pomembnejšimi zadevami, kot so (ne)pojasnjene smrti otrok. Bolj natančno povedano, tožilstvo se je raje ukvarjalo z vsemi tistimi pomembnejšimi zadevami, ki jih ni moglo ali smelo pripeljati niti do pravnomočnih obtožnic.
Smrti v Leonišču
Nasprotno pa je tožilstvo na predlog levičarskih organizacij v pisanju patra dr. Tadeja Strehovca (TUKAJ) našlo hudo kaznivo dejanje in mu zanj zagrozilo z enoletno zaporno kaznijo. »Hudodelec« g. Strehovec si je namreč na spletu drznil oporekati splavu in med drugim (nezaslišano!) poimensko navedel osebe, ki so najzaslužnejše za to, da starši lahko zlorabljajo 55. člen ustave. Kot je splošno znano, ta člen govori o »svobodnem odločanju o rojstvu otrok« in ne o ne-rojstvu otrok, kar splav pravzaprav je.
Čudni časi, čudna država! Tožilstvo se ne ukvarja z okoliščinami smrti otrok na Pediatrični kliniki, ki imajo imena in priimke (in neizpodbitno pravno subjektiviteto). Pomembneje se mu zdi, da se jadrno odzove na dozdevni sovražni govor patra Strehovca, na njegovo hudodelstvo, ki, kot se da razumeti, ogroža temelje naše družbene ureditve. Indoktrinirani tožilci nikakor nočejo razumeti namena članka, v katerem je obtoženec predvsem zagovarjal pravice nerojenih otrok. Patru dr. Tadeju Strehovcu oporekajo pravico do svobode govora v (resnici na ljubo) zelo obrobnem mediju.
Trenutno dogajanje v Sloveniji kaže vztrajno težnjo k totalitarizmu. Veliki brat nas gleda, posluša, voh(lj)a na vsakem koraku in seveda tudi v medijih – od javne TV Slovenija do zasebnega spletnega portala 24kul.si. Indeksa tabu tem sicer nimamo, vendar jih varuhi prave resnice z izostrenim občutkom za dobrobit državljank in državljanov določajo po potrebi. Tako sta trenutno v ospredju nedotakljivost tako imenovanih vrednot NOB in kakršnokoli oporekanje pravici do splava. Ne samo preziranje, posmeh in resnični sovražni govor, še celo pravnomočna obtožnica je posledica razmišljanja in pisanja o splavu kot kršenju človekove pravice nerojenega otroka.
Cagavost Cerkve
Strinjam se s člankom v Demokraciji in se sprašujem, kam se je skrila Slovenska škofovska konferenca. Zakaj molči, zakaj je zagatni položaj njenega tajnika, kot se zdi, ne zanima in ga prepušča osamljenega pred sodnim mlinom? So škofje pozabili na svoje pridige, v katerih so na letošnji veliki šmaren (kot že tolikokrat pred tem) bili plat zvona o izumiranju Slovencev in odločno obsojali splav? Od kdaj je postalo vprašanje splava povsem zasebno sitnarjenje patra Strehovca? Je levica z Levico tako močna, da se Katoliška Cerkev boji skorajšnje revizije denacionalizacije? K izgovorom, da je Cerkev hkrati sveta in grešna, kar pogosto slišimo, lahko dodamo, da je tudi lahkomiselna in brezbrižna. Bomo po končanem molku cerkvenega vodstva ob trkanju na prsi slišali samo: »Žal nam je, zelo nam je žal!«, ali vendarle še kaj več. Potrebno bi bilo veliko več in to takoj, prosim lepo.