V zadnjem času se je v družbi tistih, ki jih je družba oklicala za »tajkune«, znašel tudi Matej Raščan. Slednjemu je namreč »zaškripalo« v podjetju Delo Revije, ki sicer izdaja nekatere tabloidne revije z »dolgoletno tradicijo« (pa tudi nekatere »zgubarske«, kot so denimo Obrazi). Lahko se sicer strinjamo, da Raščan nosi odgovornost za propadanje svojega imperija, če je slučajno podobno preveč tvegal kot upravljalci premoženja mariborske nadškofije.
Toda zdi se, da je Raščan v zadnjem času postal grešni kozel prav za vse – nenadoma je po dikciji Društva novinarjev Slovenije postal »brezsramni tajkun«, ki se je med drugim ukvarjal tudi z izdajo politično motiviranih brezplačnikov (Slovenski tednik in Ekspres, kaj pa drugega). No, ko so publikacije podjetja Delo Revije delale brezplačno reklamo politikom sedaj vladajoče opcije, se zaradi Raščanovega domnevnega sodelovanja pri brezplačniških rabotah ni nihče kaj dosti razburjal. Niti takrat ne, ko je pred meseci revija Lady naredila osladno reportažo o Hildi Tovšak in njenem vrtu. Pa tudi ne takrat, ko je Katarina Kresal v sumljivih okoliščinah dobila naziv Obraz leta in še naziv Slovenke leta. Tedaj se nihče od mainstreamovske novinarske srenje ni kaj dosti menil za morebitne medijsko-politično-kapitalske povezave.
Zato pa je toliko bolj bizarno, da je ena od urednic tabloidnega tiska, ki slučajno predava revialni tisk na »osrednji« novinarski visokošolski ustanovi FDV, objavo majhne sličice Janeza Janše na naslovnici eni od revij komentirala kot posledico pritiska – kot da bi bile fotografije vseh ostalih politikov na naslovnicah kaj manj sporne. Seveda lahko verjamemo, da je objavo fotografije »svetoval« kar Raščan, toda zakaj je treba potem jokati o političnih pritiskih (da ne omenjam označevanja vprašanj novinarke MMC RTVS za »nadležna«)?
Ravno afera s podjetjem Delo Revije je namreč pokazala, da je naš medijski prostor očitno obtičal zelo globoko v socialističnem blatu. Raščan je postal tako rekoč edini krivec, ker bodo publikacije nehale izhajati in se bo toliko in toliko ljudi znašlo na cesti. …… Toda tisti, ki sedaj bíjejo plat zvona zaradi ogroženih revij, kot so Jana, Lady in še nekateri, dejansko grizejo svoj lasten rep. Zanje je namreč ohranitev teh revij v »nacionalnem interesu«, vendar to pomeni hkrati tudi reševanje tako opljuvanega medijskega tajkuna Raščana. Sicer pa te revije nikakor ne bi bile prve, ki bi na slovenskem medijskem trgu »mrknile« – navsezadnje se je to zaradi tajkunsko-političnih računic zgodilo z Magom. Slednjega so najprej prevzeli, nastavili novega urednika in nove novinarje. Iz tega je nastalo zgolj medijsko skrpucalo, ki ga je veliko zmanjšanje branosti hitro pokopalo. Toda za propadlim Magom se ni praktično jokal nihče od tistih, ki sedaj tako trepetajo za Jano. Prav nasprotno, mnogi so tiho ploskali uničevalcem revije, ki ni tulila v isti rog z mainstreamovsko novinarsko »smetano«. Pač pa skušajo nekateri dušebrižniki domnevne Raščanove rabote povezati z opozicijskim delom slovenske politike (sic!), kar kaže na to, da smo vsaj na medijskem področju očitno še globoko v balkan-socializmu.
Druga bizarna zgodba pa je prodaja časopisa Delo, ki se je v zadnjih letih »proslavilo« s poročanjem (beri: propagando) v zadevi Patria. Potem ko je Boško Šrot doživel svoj brodolom, je bilo jasno, da Pivovarna Laško ne bo mogla več dolgo držati v rokah največjega slovenskega dnevnika. To bi seveda lahko naredilo precej veliko zarezo v korpus novinarskega samoupravljanja. A prav to Slovenija potrebuje – namreč razbitje mreže starih medijskih oligarhov, ki so krojili tako rekoč monopolno podobo slovenske medijske krajine, s tem pa tudi zapozneli partijski rasizem.
Za slednjega lahko najdemo dokaz tudi v uredniški politiki Dela, ki objavlja denimo pompozne in sovražne članke Svetlane Makarovič, usmerjene proti Cerkvi in katoličanom. V tujini si kolikor toliko civiliziran časopis ne bi mogel privoščiti takšnega fiaska, pri nas pa je objavljanje tovrstne propagande očitno nacionalni šport. Ker je namreč sovražnost proti katoličanom in »janšistom« (še posebej pa proti tistim, ki so oboji hkrati) dovoljena. Ne samo dovoljena, celo zapovedana! Če že sama avtorica ne čuti nobene odgovornosti in se prepušča nekakšni iracionalni ihti, bi morali biti vsaj uredniki toliko odgovorni do bralcev, da bi rekli STOP. Ubogi reveži kljub svoji domnevno antifašistični usmerjenosti sploh ne vedo, da so na podoben način z Judi obračunavali nacisti v svojih glasilih. In vemo, kako se je to končalo.
Tovrstno klavrno vlogo, kot jo je imel nekdaj zloglasni »Der Stürmer«, pa ima sedaj eden od slovenskih tednikov, ki je nekdaj igral vlogo podiranja jugo-komunističnih tabujev, vendar je iz tistih časov ostalo samo še ime in morda tedenska kolumna dr. Bernarda Nežmaha. Vse ostalo pa je, kot je zapisal eden od komentatorjev na naši spletni strani, komunisto-fašistična greznica.
To velja še posebej za pisanje v zadnjem času, ko urednik tega tednika, sicer nekdanji predsednik novinarskega društva, išče slovenske Breivike, seveda med političnimi nasprotniki. Urednik očitno ni dobro dojel niti razmišljanj filozofa ter Zaresovega ideologa dr. Slavoja Žižka o fenomenu Breivik. Toda konec koncev to niti ni pomembno.
Dr. Žiga Turk, nekdanji minister za razvoj, se je sicer trudil, da je netilcem nestrpnosti nalil čistega vina, vendar je nazadnje tudi sam doživel diskvalifikacijo, češ da je kot »janševec« pač ničvrednež. Takšno »ad personam« obravnavo seveda določajo najbolj navdušeni bralci »grezničnega tiska«, v primeravi s katerim so celo že propadli brezplačniki zgled civiliziranega pisanja.
V evropskem razvitem svetu takšne izpade kaznuje vsaj trg, če že ne pristojni organi. Pri nas seveda ne funkcionira ne eno ne drugo. Ker smo še vedno okužani s samoupravljenjem ter rasistično mentaliteto, ki podpira »drugorazrednost«, kar je pred dvema letoma lepo demonstriral tudi sedanji predsednik države. Pa tudi zaradi okuženosti s korupcijo, kar kaže primer Katarine Kresal. Njena španovija z lastnikom stavbe, kjer sedaj deluje Nacionalni preiskovalni urad, bo še eden od številnih preiskusov zrelosti medijev, ki so v času garažne afere pred letom in pol svojo vlogo sicer solidno odigrali, vendar bi morali že tedaj ministrici pokazati vrata. Vendar pa je veliko vprašanje, koliko lahko od »četrte veje oblasti« pričakujemo v državi, kjer se bolj kot pred skorumpiranostjo sedanje oblasti svari pred spremembo oz. prihodom sedanje opozicije na oblast. Ergo: še dolgo bomo čakali na mleko in med…
Več: Demokracija, Gašper Blažič
