Misli o Tonetu Kralju

Bilo je davnega leta 1966. V tistem času sem bival v gradu Lože pri Vipavi in so nam okoliški prebivalci, s katerimi smo imeli sicer bore malo stika, rekli, da smo “oni z grada”. Lep sončen dan, pred trgatvijo, me je zanesel na Slap pri Vipavi, kjer je bila nekoč postojanka malteških vitezov. V tamkajšnji cerkvi je v stranski kapeli ostal spomin nanje. S tedanjim duhovnikom Jankom Žagarjem sva se poznala, saj mi je velikokrat posredoval kakšen podatek, še zlasti o zgodovinskih dogodkih. Rad je poudaril, da je bil avstroogrski oficir, in seveda tudi pokazal svojo osebno sabljo, ki mu je ostala iz vojnih časov, imela je pa neko posebnost. V nožnici je bil namreč samo ročaj, saj je Janko rezilo podaril župljanom, da so iz njega naredili dva noža za klanje prašičev, kar je bilo v tistem času na našem podeželju običajen jesenski dogodek. Gospod Janko, tako smo ga vedno imenovali, je zelo dobro obvladal češčino in slovaščino, poleg italijanščine in nemščine, nekoliko slabše pa ruski jezik. Prav zato mi je bil dragocen, ker mi je kaj iz omenjenih jezikov prevedel, čeprav smo s pošto iz teh držav kljub »veliki svobodi«, o kateri se je in se še vedno govori, imeli kar precej težav, še zlasti če je šlo za tisk. Običajno smo, preden smo podobno pošto dobili, morali na določeno zaslišanje – kdo pošilja, kaj piše, včasih celo besedilo prevesti itd.

Ko sem tistega dne sedel v tamkajšnji cerkvi in si nekaj beležil, vstopijo trije možje: g. Janko, domači župnik, g. Ljubo Marc in dr. Vetrih. Ker sem že bil tam, sem pač ostal in čakal, kaj bo. Prvi je spregovoril g. Ljubo: „Kaj pa ta škric tu dela? Gotovo je udbovec, naj gre ven!“ G. Žagar pa umirjeno: „Ne, to je gospod z grada, pustimo ga pri miru, naj konča, kar opisuje, mi pa se pogovarjajmo o stvari, zaradi katere smo prišli sem.” Dr. Vetrih je vse to zelo nezaupljivo opazoval in pogovor začel z zelo glasnim tonom: „Ti hočeš Kralja pripeljat sem, da bi slikal? Ne veš, da mu je škof prepovedal kakršno koli slikanje po naših cerkvah v koprski škofiji?!“ G. Ljubo doda: „Saj si pismen in to je pisalo v Okrožnici. Nisi prebral?” G. Janko pa umirjeno in napol tiho nadaljuje: “S slikarjem Tonetom Kraljem sem se dogovoril, preden je škof izdal tisti dekret, zato bom škofu tudi sam osebno pisal in mu to tudi obrazložil. Dr. Vetrih nadaljuje: “V tisti okrožnici je bilo posebej naglašeno, da je Kralj velikokrat tudi poškodoval arhitekturo, kar je vidno po določenih cerkvah.“ “Tu bo samo slikal in ne bo nič spreminjal,” je odvrnil g. Žagar. Sam, ki sem ždel v kotu cerkve in na uho vlekel ta pogovor, sem se na tiho muzal, kako je bil dr. Vetrih odločen, glasen, g. Ljubo pa je vse istočasno zabelil s kakšnim dovtipom, po domače “ocvirkom”, kar me je spominjalo na polento, ki je zabeljena z mastnimi ocvirki.

V tistem času je v škofiji Koper pod vodstvom dr. Janeza Jenka obstajala nekakšna gonja proti slikarju Tonetu Kralju. Tudi sam sem bil priča takšnim pogovorom. Vse preveč so Kralju očitali, da kvari cerkveno arhitekturo. No, če pogledamo cerkev v Soči, kako je prikrojil posamezne obstoječe oltarne elemente, bi očitek držal, a slikar je svoje posege znal strokovno utemeljiti. Da ga škof Janez Jenko ni cenil, so bili krivi tudi politični motivi, ki so bili vključeni v cerkveno poslikavo. Na to me spominja tudi škofovo “grmenje” v Soči, ko je g. Francu Štekarju držal daljše “predavanje”, kaj v cerkev spada in kaj ne, ko mu je ta nič hudega sluteč pokazal Mussolinijevo glavo na stropni poslikavi pod nadangelom Mihaelom. Taki politični prizori, ki jih ima Tone Kralj kar nekaj po naših cerkvah, so škofa Jenka velikokrat “dvignili”, da je povišal ton, rad “poučeval“, kaj je in kaj ni za v cerkev. Vse to mu ni nihče zameril, saj je prihajal k nam iz čisto drugega okolja. Vsaj v začetku škofovanja je zelo malo poznal našo primorsko zgodovino, da bi pravilno doumel Kraljeve poslikave, kjer so tudi politični motivi. Priznati je treba, da je Tone Kralj prav s temi motivi na nevsiljiv način vnašal v kompozicije svojih poslikav zgodovinske dogodke primorskega človeka, za kar smo mu še vedno hvaležni.

Bolj zanimivo – in vprašljivo!! – je danes to, kako nekateri prav te Kraljeve politične prizore, ki so po naših cerkvah, radi iztrgajo iz kontekstov poslikav in jih po svoje prirejene objavljajo. Tudi o tem bi se dalo – in bi bilo treba! – kaj napisati. Časi se sicer spreminjajo, okusi tudi, pa vendar. So pa nekateri zelo prebrisani in jim takšna popačenja tudi uspevajo. Na čigavo škodo? To je pa že novo poglavje!

Ambrož Kodelja