Mir s teboj

kamen mir s tebojKratka meditacija o spravi

»… kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov
obuditi Abrahamu otroke.« (Mt 3, 9)

Kristjan v spravi vidi Božje delo. Sprava je namreč v krščanskem razumevanju utemeljena v usmiljeni ljubezni Boga do človeka. Skozi zgodovino odrešenja se ponavljajo človeške zmote in klic »nikoli več!« se napaja iz Božje dobrote. To na čudovit način potrjuje srečanje med Jezusom in grešnico. Ljudje nismo na svetu zato, da bi se obsojali. Tisti, ki bi upravičeno lahko obsojal, pa odpušča. »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8, 10–11). V kontekstu širšega odlomka osrednje mesto igrajo kamni, ki drug za drugim padajo na tla iz rok krvnikov. Kar je bilo prej mišljeno kot orožje za ubijanje, izgubi svojo moč pred Tistim, ki je močnejši od smrti. Pozorni bralec evangelijev bo opazil, da Jezus na še več drugih mestih prihaja v stik s kamni. Ob posameznih odlomkih velja premisliti nekatere poudarke, ki nam lahko pomagajo sprejeti tragično zgodovinsko resnico Zavoda sv. Stanislava, ki je bil v 20. stoletju priča skrajnega človeškega trpljenja, in iz nje graditi spoštljiv odnos do polpretekle zgodovine Slovenije, predvsem v razumevanju nacističnega in komunističnega totalitarizma. V Zavodu je bilo namreč med prvo svetovno vojno v začasni bolnišnici oskrbljenih 30.000 ranjencev. Med drugo svetovno vojno je nacistični okupator prek Zavoda deportiral ujetnike v taborišča na Hrvaškem, v Srbiji, v Bosni in v Nemčiji. Po koncu vojne pa je komunistična oblast prek svoje varnostno obveščevalne službe OZNA Zavod spremenila v koncentracijsko taborišče za nasprotnike režima. V spomin na vse to grozovito trpljenje in v opomin prihodnjim rodovom, da ne bodo ponovili teh istih zmot in zablod, je 1. 9. 2015 nadškof Zore v Zavodu blagoslovil spominsko obeležje, s katerim želimo podati krščanski pogled na vprašanje sprave.

Kamen spotike

Spominsko obeležje je bilo postavljeno ob zaključku leta spomina v Zavodu sv. Stanislava, s čimer smo počastili okrogli obletnici začetka prve in konca druge svetovne vojne v šolskem letu 2014/15. Izhodišče za postavitev sedmih kamnitih blokov (v spomin na 70 let konca druge svetovne vojne), na katerih so v maternih jezikih (slovenščina, hrvaščina, srbščina in nemščina) tistih, ki so na tem mestu trpeli ali bili odpeljani v smrt, zapisane besede apostola Janeza »Mir s teboj«, je odlomek (Lk 19, 37–44), kjer Jezus v spremstvu učencev slovesno stopa v Jeruzalem. Z besedami: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili«, Jezus graja farizeje, ki se zgražajo nad bogokletnim obnašanjem učencev. Še bolj povedne za našo zgodbo so besede, ki nato sledijo: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« Človekova tragika je najprej v tem, da ne zmore prepoznati, če rečemo po grško, kairósa znotraj kronosa ali krščansko, časa milosti v času preizkušnje. Slovenska predvojna nasprotja, medvojna državljanska vojna in povojna »osvoboditev« so nam zaradi te človeške tragike kamen spotike. Takega kamna bi se radi vsi znebili in to močno potrjujejo tako sovraštva med dvema taboroma kot brezbrižnost današnje generacije, na čelu z mladim rodom. Postavitev kamnitega spomenika v vzgojno izobraževalni ustanovi je konkreten odgovor na ti preteči nevarnosti. Jezus nam ponuja odgovor, da presežemo to tragično usodo človeštva, ki se ponavlja v zgodovinskem razvoju.

Vogalni kamen

Ko je množica Jezusa ob prihodu pospremila v tempelj, je ta tam začel učiti in govoriti v prilikah. V eni izmed njih pripoveduje o viničarjih, ki se znašajo nad gospodarjevimi služabniki. Njihova zavist in zloba se ne ustavita celo, ko gospodar mednje pošlje svojega Sina. Prej omenjeni Kronos v grški mitologiji žre svoje otroke, tako tudi kolesje političnih spletk ustvarja vedno nove sovražnike in usodna zgodovinska priložnost mu daje pravico, da krvoločno drobi vse pred, pod in nad seboj. Sovraštvo in nasilje zamaskirana blodita tudi med nami v sedanjem času. Edina rešitev je, da zmaga ljubezen. Človek je ni zmožen udejanjiti v polnosti sam od sebe. Potrebuje božjo oporo. Kaj je močnejše od skale, ki jo nobeno kladivo ne more razbiti in nobeno kolesje zdrobiti? Taka skala je Kristus in čeprav so ga ljudje ubili, ga je Bog obudil in sedaj predstavlja vogalni kamen za novo stavbo, ki je Cerkev. Stari tempelj, v katerem je tudi Jezus sam učil, je namreč prehodne narave: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21, 6). Vsaka vojna ima svoj konec in mogočne zgodbe velikih političnih sistemov se slej ko prej iztečejo v prazno. S preroško močjo se Jezus zaveda nujnosti zla v svetu, ki se odvrača od Boga. Žrtve vojn in nasilja pa v svoji tihoti glasno pričujejo z resnico. Prek mrtvih kamnov, ki so postavljeni v parku, na zelenicah, na forumu in v notranjosti Zavoda, umrli vpijejo v nebo in k vsakemu mimoidočemu svoj »Mir s teboj«. Ta klic je enak tistemu »Mir vam bodi«, ki ga Jezus namenja učencem po svojem vstajenju in jih s tem spodbuja k pričevanju. Obiskovalec Zavoda, ki se bo ustavil ob teh kamnih, preprosto ne bo mogel mimo tega, da ob skritem srečanju poln življenja zakliče: »Mir s teboj!«.

Kamen namesto kruha?

Jezus se na začetku svoje poti javnega oznanjevanja sooči s tremi skušnjavami. S prvo med njimi ga hudič skuša v lakoti, ki bi jo Jezus zlahka premagal, če bi kamnom zapovedal naj postanejo kruh. Jezus se odloči ostati pri kamnih in črpati svojo moč iz duhovne hrane. Tudi v drugi skušnjavi se omenjajo kamni, in sicer kot velika nevarnost, ki preti Jezusu, če bi se vrgel s templja in preizkušal Božjo rešilno moč. Naposled v tretji skušnjavi Jezus dokončno opravi s Satanom in z njegovimi spletkami, ko se odpove vsemu bogastvu sveta oz. če parafraziramo vsem dragim kamnom. Kamen zagotovo spada med najbolj surove in prvinske materiale na Zemlji. Z njim lahko zidamo in gradimo, lahko pa tudi ranimo in udarimo. V Jezusovih skušnjavah odzvanja ta dihotomija kamna, saj mu enkrat prizna primat, drugič se mu kaže kot nevarnost in naposled se mu dokončno odpove. Na drugem mestu v evangeliju (Lk 7, 7–11) Jezus spodbuja apostole in druge prisotne k nenehni vztrajnosti v molitvi in jih opogumlja z obljubo o uslišanju prošenj. Zatem pa postavi vprašanje: »Kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha?« Zopet je pomembno, da odlomek vpnemo v kontekst celotnega besedila. Malo zatem namreč sledi vsem dobra znana formulacija zlatega pravila: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« Še bolj pa so neposredne besede, ki stojijo pred izbranim odlomkom: »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« Ne k prepričevanju, temveč k pričevanju nas vabijo te in druge Jezusove besede, ki jih potrjuje njegovo življenje.
Spodbuda za nas tukaj in sedaj, ki želimo z modrostjo Pisma premisliti tragičnost našega časa in prostora v preteklem stoletju je lahko samo v odpuščanju. Morda bo sedem kamnitih blokov mnoge izmed nas preživelo v neuresničeni želji, da bi se jih, kot pravi njihov stvaritelj arhitekt pater Robert Dolinar, dotaknili, ob njih posedali, se pogovarjali, v tihoti molili. Spomin na tragične dogodke 20. stoletja v Zavodu naj nas dviga v odrešenje, kjer bomo v osebni refleksiji lahko prepoznali nov način življenja. Na ta način bomo izrazili tudi našo iskreno pripravljenost za odpuščanje. Sovraštvo v srcu se mora spremeniti v usmiljenje. Sprava bo torej predvsem stvar srca ali pa je v resnici sploh ne bo.

Kristjan – živa skala!

Kristjani smo še posebej odgovorni za spravni proces v slovenskem narodu. Ne izpustimo iz rok priložnosti, ki se nam ponuja tudi prek tega spominskega obeležja in postanimo resnična sol in luč svetu. Z besedami apostola Petra, Skale: »Glej, na Sionu polagam kamen, izbran in dragocen vogalni kamen; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen. Vam torej, ki verujete, čast, tistim pa, ki ne verujejo: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen in kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni. Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. Nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo; niste našli usmiljenja, zdaj pa ste našli usmiljenje.« (1 Pt 2, 6–10)

Prispevek je bil najprej objavljen v prilogi Družine Slovenski čas.