Praznik Vseh svetnikov je dragocena priložnost za poglobljen premislek o spominjanju na krhkost in minljivost človeškega življenja. Vse kar namreč živi je bilo že z rojstvom določeno za prenehanje, za smrt. Sleherno življenje je na svetu zelo omejeno s prostorom in časom, ki tako ali drugače zaznamujeta naše življenje. Čas in prostor nas torej sočasno določata in onemogočata. Nekateri pa verjamemo, da se s smrtjo življenje ne uniči ampak samo spremeni.
Mnogi ljudje večino svojega življenja v vrednostnem smislu preživijo kar »tja v en dan«, od danes do jutri. V določenem življenjskem obdobju (starost) pa se naenkrat zavedo, da se njihov čas počasi izteka. Tako čas naenkrat postane človekov nasprotnik s katerim se začne neusmiljeno boriti. Pa nič ne pomaga.
Kot antipod kronosu (v stari Grčiji je to bog časa) je znan še drug, poduhovljen izraz za čas, ki mu rečemo kairos – milostni trenutek. Antični grki so čas delili na dva dela, na kairos in kronos. Kairos je bil sveti čas. Kairos je čas, ki nam je podarjen od znotraj in se zanj svobodno odločamo, kar nas osrečuje, kronos pa nam je vsiljen od zunaj in nas strašno omejuje! Gre za dinamizme za vsakogar posebej in na povsem drugačen način, odvisno pač, od naše notranje, to je duhovne naravnanosti. S pomočjo kairosa tako dosežemo tudi spremembo kakovosti bivanja, kar brez dvoma globoko osmišlja naše življenje, še posebej v razsežnosti naše fizične minljivosti in končnosti.
Izkoristimo ta čas našega minevanja in storimo kaj dobrega za soljudi.
