O minljivosti našega časa in melanholiji življenja
Mesec november na mnoge ljudi deluje domala melanholično ali celo depresivno, praznik vseh svetnikov, oziroma Dan spomina na mrtve pa jim notranje stanje samo še poslabšujeta … Drugim pa je ta čas dragocena priložnost za poglobljen premislek o spominjanju na krhkost in minljivost človeškega življenja. Vse kar namreč živi je bilo že z rojstvom določeno za prenehanje, za smrt. Sleherno življenje je na svetu zelo omejeno s prostorom in časom, ki tako ali drugače zaznamujeta naše življenje. Čas in prostor nas torej sočasno določata in onemogočata. Nekateri pa verjamemo, da se s smrtjo življenje ne uniči ampak samo spremeni, ko ljudje na poseben način postanemo deležni eshatoloških razsežnosti. Mnogi ljudje večino svojega življenja v vrednostnem smislu preživijo kar »tja v en dan«, od danes do jutri. V določenem življenjskem obdobju, ki mu pravimo starost, pa se zavedo, da se njihov čas počasi izteka. Tako čas naenkrat postane človekov nasprotnik s katerim se začne neusmiljeno boriti… Pa nič ne pomaga.
Kronos in kairos
Antični Grki so čas delili na dva dela, na kronos in kairos. Kronos je bil bog časa, antipod kronosa, kairos pa je bil poduhovljenost časa, ki so mu rekli tudi milostni trenutek in je diametralno nasproten pojem kronosa. Kairos je torej čas, ki nam je preprosto podarjen od znotraj in se zanj svobodno odločamo, kar nas osrečuje, kronos pa nam je vsiljen od zunaj in nas strašno omejuje! Gre za dinamizme za vsakogar posebej in na povsem drugačen način, odvisno pač, od naše notranje, to je duhovne naravnanosti. S pomočjo kairosa tako dosežemo tudi spremembo kakovosti bivanja, kar brez dvoma globoko osmišlja naše življenje, še posebej v razsežnosti naše fizične minljivosti in končnosti.
Polnost razdajanja
V teh dneh se velikokrat spomnim na Tanjo. Nisem jo osebno poznal, pa vendar mi je bila po njenem pisanju, razmišljanju in doživljanju tega sveta, časa in eshatona izredno blizu. Tanje ni več. Umrla je mlada in mnogo prezgodaj. Strastno je ljubila pristno življenje, kot da je slutila, da bo kmalu umrla… Njena popolna in iskrena ljubezen je bila prepovedana, vsaj tako je mislila. Ljubila iz drugačne perspektive, vendar pošteno, odprto in duhovno izredno bogato. S svojo nenavadno kulturo ljubezni je vsakogar osvojila in v svoje delovno okolje, pa je kot zdravnica nežno žarčila spoštovanje do soljudi. Ljudi je nasploh imela zelo rada in se je z njimi pogovarjala, jih sprejemala takšne kakršni so bili in jih ne vsiljivo seznanjala s pomenom »dolgega in srečnega življenja (makrobiotika)…«, katerega pa sama zaradi zahrbtne bolezni (abdominalni karcinom) ni dočakala. Kakšen paradoks! Razumela je, da zdravje ni le stanje brez bolezni, ampak tudi stanje dejavnosti in ustvarjalnosti na telesnem, duševnem in duhovnem področju. Zdravje je stanje aktivnega sozvočja z okoljem, uživanje lepot življenja, pa tudi ustvarjanja in razvoja. Zdravje pa je bilo po njenem tudi neskončna hvaležnost večnemu redu v vesolju in vsem njegovim izrazom. Moder in močan človek namreč ni tisti, ki želi spreminjati naravo, ampak tisti, ki se zna podrejati njenim zakonom. Tanja je vedela, da je vsako nasilje nad naravo, biološkimi cikli dejavnosti in počitka, rojevanja in umiranja pravzaprav rušenje harmonije, ki se maščuje tistemu, ki je skalil ta čudoviti naravni red in dopustil, njegovo rušenje. Dr. Tanja Poberaj pa je bila tudi trdno prepričana, da tisti, ki daje, nikoli ne obuboža, ker dobiva prav tisto in toliko, kar in kolikor potrebuje! Zato izkoristimo ta čas našega minevanja in milosti in storimo kaj dobrega za soljudi. Ti Tanja, pa uživaj svoj mir v absolutni popolnosti Tvojega Stvarnika!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
