Milan Gregorič, istrski publicist in dolgoletni sodelavec našega tednika, se je rodil v Dekanih pri Kopru (1934), maturiral na slovenski klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih, zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (preko sedemsto različnih besedil, objavljenih v kakih petnajstih medijih doma in v tujini, ter ducat knjižnih del), vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in širše po Primorski. Izid njegove zadnje, avtobiografske knjige Stati v areni je dal povod za ta pogovor.
Zakaj ste se odločili za avtobiografsko delo?
Knjiga je nastala v veliki življenjski stiski, ko sem pred nedavnim zaradi poškodb in bolezni bil poldrugo leto priklenjen na posteljo. V takih trenutkih se človek obrne vase in dela prve obračune svojega življenja in dela. Iz takega obračuna je izšla tudi ta moja “spoved”. V njej sem osvetlil, prvič, pomembne odločitve in epizode v svojem življenju, ki so me usodno oblikovale in zaznamovale. Tako vzpone kot tudi padce, njihove vzroke in posledice ter spoznanja, ki so iz tega izšla. In, drugič, motive svojih dejanj, zlasti javnih nastopov, vključno z izdajo več knjižnih del. Ne nazadnje sem se s knjigo, s srcem na dlani, predstavil javnosti, ki rada zelo pogosto gleda s predsodki na ljudi, ki hodijo svojo pot in se ne ozirajo na mnenje okolice. Z njo sem, končno, prenesel določena sporočila bralcem, pa tudi otrokom in odraslim vnukom ter njihovim družinam.
Od kod naslov Stati v areni?
Večji del življenja sem preplaval proti toku. Tudi sicer sem v življenju najraje segal po knjigah izpod peresa iskrenih, samozavestnih, pokončnih in upornih ljudi ter se je ta drža usedala vame, me spremljala na življenjski poti, pogojevala moje izbire, odločitve in nastope, tako v zasebnem kot tudi v javnem življenju, ter me je tudi precej stala. Bili so mi pač čisti računi pomembnejši od vsakršnih cenenih floskul. In ko sva s prijateljem in sošolcem Sašijem Martelancem, ki je napisal spremno besedo h knjigi, iskala naslov zanjo, mi je prišel na misel citat iz nekega teksta Draga Jančarja, ko je dejal: “Človek mora stati v areni, kajti nič storiti, nič tvegati, pomeni služiti”. Zdelo se mi je, kot da mi je citat pisan na kožo, in je tako knjiga po njem dobila naslov.
Vaša življenjska pot se prepleta z usodo zamejstva, saj ste štiri leta srednje šole prebili v Gorici, od tega dve leti v semenišču in po njegovi ukinitvi dve leti v Alojzijevišču, in potem štiri leta na slovenski klasični gimnaziji v Trstu. Kaj vam je od vsega tega ostalo?
Veliko. Prvič, obe mesti, katerih tlak sem tlačil po nekaj let, sta postali nekoliko tudi moji. Na Travniku v Gorici in na Placuti se še vedno počutim precej doma. Kot tudi na trgu Oberdank v Trstu ali pa v ulici Lazzareto Vecchio, kjer je takrat domovala slovenska klasična gimnazija. Drugič, moralno stroga semeniška vzgoja mi je pustila veliko občutljivost za obče človeške moralne vrednote. V Trstu pa sem ob trčenju na močne pedagoge, kot sta bila npr. tudi profesorja Jože Peterlin in dr. Oton Muhr, začel širiti lastno duhovno obzorje. In, tretjič, sem si v teh letih ustvaril tovarištva, s katerim sem ostal povezan vse življenje. Tako je npr. sedež Društva slovenskih izobražencev v ulici Donizzetti nekoliko tudi moje mesto shajanja, saj sem v zadnjih desetletjih tam predstavil na desetine svojih istrskih rojakov, ki izstopajo po svoji ustvarjalnosti na različnih področjih življenja.
Po izstopu iz Alojzijevišča po četrtem letniku gimnazije vas je zaneslo za nekaj časa “na levo”. Ali bi nam lahko na kratko predstavili to svojo izkušnjo?
Za semenišče se nisem odločal sam, ampak so me še ne enajstletnega fantiča tja odpeljali starši na priporočilo domačega župnika. Sam sem to odločitev sprejel s tesnobo, ki me je spremljala do izstopa iz semenišča oz. Alojzijevišča, ker pač nisem čutil duhovniškega poklica. Nato sem končal v dijaškem domu v Trstu, to je v levičarskem okolju, in pod vplivom novega okolja počasi izgubil stik z vero. Sledila so študentska leta v Ljubljani, ko sem s svinčnikom v roki predrsal Marxov Kapital in sprejel njegovo sporočilo o nesprejemljivosti izkoriščanja človeka po človeku in naroda po narodu. Sporočilo, ki je aktualno še danes in ga najdemo tudi v mnogih nastopih papeža Frančiška. Sledil je kratkotrajen zakon s partijo, ki pa je bil buren, saj sem se ob trčenju na kruto stvarnost realsocializma začel upirati, bil iz partije izključen in končal več let pred sodišči z zahtevo tožilstva po dveh letih zapora, ki sem se jim za las izognil, a sem to zgodbo drago plačal v denarju.
Kaj vam je ostalo od srečanja z Marxom in spora z režimom?
Od srečanja z Marxom, kot že rečeno, velika socialna občutljivost. Na steni nad svojo delovno mizo imam namreč pribitih deset božjih zapovedi, ki sem jim za svoje potrebe dodal še enajsto, ki se glasi: “Ne izkoriščaj človeka po človeku in naroda po narodu”! Ob trčenju z režimom pa sem pometel iz svojih nebes vse nove lažne bogove in poiskal svojega Boga v sebi, v svojem notranjem glasu, ki me opozarja, kaj je prav in kaj ni prav, ter v svoji vesti, ki me kaznuje, če naredim kaj narobe. To se mi je v življenju tudi že primerilo in sem za kazen doživel pravi pekel že na zemlji ter mi ni bilo treba niti umreti. Človeku je pač treba priznati pravico, da se v življenju išče, tudi če kdaj zatava, kar je povsem človeško. Dr. Andrej Capuder je nekje zapisal, da je Evropa v zadnjih dveh stoletjih ustvarila človeka, ki sam ureja stvari s svojim Bogom, brez posrednikov, in ga ni mogoče kar tako prištevati med brezbožce. Tudi papež Frančišek je nekje dejal, “da ni nujno verjeti v Boga, da bi bil dober človek”, pa da je “tradicionalno verovanje v Boga tudi malo zastarelo”. In še naprej, “da je kdo lahko duhoven, ne pa tudi religiozen”. Opozoril je še, “da nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso verjeli v Boga, medtem ko so mnogi, ki so verjeli, delali najhujše stvari v njegovem imenu”.
Vam je bilo žal za vaše odločitve, potem ko ste bili zaradi njih v prejšnjem režimu potisnjeni na družbeno obrobje?
Niti malo ne. Uporna drža namreč človeku lahko tudi veliko daje. Odklanjaš položaj družbenega aparatčika, pa čeprav dobro plačanega. Vzdržuješ se z lastnim delom in tako ohranjaš dostojanstvo, svobodo in avtonomijo ter v tej drži lahko doživiš celo nov ustvarjalni naboj, ki te na drugačen način vrne v družbene tokove.
Zaradi vaše kritične drže do prejšnjega režima in tranzicijske levice ter do nekaterih stališč in dejanj vodstva Unije Italijanov (UI) vam je bila dvakrat zapored preprečena podelitev Kocjančičeve nagrade, ki vam jo je žirija priznala. Kaj konkretno je stalo za temi surovimi posegi v nagrado in ali vas je to prizadelo?
Bolj kot prizadelo, me je razjezilo. Vendar mi za to ni niti malo žal. Prva kraja nagrade leta 2005 se je zgodila na pobudo predstavnika UI Silvana Saua. Vodstvo UI se je namreč ob razpadu Jugoslavije dalo zmanipulirati od tedaj vladajoče italijanske desnice. Takratni predsednik UI Antonio Borme se je npr. tako spozabil, da je izjavil, da istrski Italijani ne priznavajo več mednarodnih sporazumov in se želijo vrniti v Italijo. Eden od prvakov UI Fabrizio Radin pa si je dovolil zagroziti slovenskim in hrvaškim staršem, ki dajejo svoje otroke v italijanske šole, naj ne pričakujejo, da bodo dobili nazaj Slovenca ali Hrvata, ampak Italijana v pravem Mazzinijevem pomenu besede. Ne nazadnje je vodstvo UI nekritično podpiralo zloglasne destabilizacijske projekte v Istri, kot so bili vsiljevanje italijanskega državljanstva, izsiljevanje istrske avtonomije in čezmejne regije idr. Slovenska javnost je v strahu pred očitki revanšizma ob vsem tem v glavnem molčala. Nekdo je pač moral pri tem dvigniti glas, kajti manjšinskost ne more biti alibi za karkoli. Leta 2012 pa mi je po podatkih tiska bila preprečena podelitev nagrade, ne boste verjeli, ker da sem sodeloval v predsedniški kampanji dr. Milana Zvera in ker ne pripadam pravi opciji. Pri tem pa sama kraja nagrade niti ni bila najhujša stvar, ampak še bolj dejstvo, da se ob to škandalozno utemeljitev v zatohli koprski kulturni srenji nihče niti z besedico ni spotaknil.
V vaših delih se pogosto lotevate tudi položaja kristjanov v družbi. Kako vidite danes njihov položaj v Sloveniji?
V prejšnjem režimu so bili kristjani surovo potisnjeni v novodobne katakombe, kar je pustilo v zavesti ljudi posledice, kot so zbeganost, pomanjkanje samozavesti, strah pred nastopanjem v javnosti idr., kar pa ni mogoče odpraviti čez noč. Vendar z zadovoljstvom opažam, da se kristjani, z ostalimi demokrati pomladne opcije vred, vse bolj pogumno, množično in učinkovito vračajo na družbeno sceno, kar dokazujejo tudi mogočna civilno družbena gibanja, kot so “Prebudimo Slovenijo”, “Za pravično Slovenijo”, “Odbor 2014”, gibanje “Za otroka gre” idr. To je jamstvo, da bodo jutri tudi oni s svojim dragocenim znanjem in energijami odločali o Sloveniji.
Na zadnjih parlamentarnih volitvah je bila pomladna opcija poražena. Kako vidite prihodnji razplet na slovenski politični sceni?
O sedanjem političnem trenutku in porazu slovenske politične pomladi je bilo v javnosti že veliko povedanega. Dodal bi le nekaj svojih opažanj. Tako kot vsako živo bitje ima tudi sleherna skupnost svoje vzpone, padce, katarzo, dvige itn. Po pol stoletja z nasiljem pridobljene in vzdrževane oblasti v prejšnjem režimu je leva opcija tudi v tranziciji preko nagrabljenega monopola nad vzvodi realne družbene moči (kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr.) potisnila pomladno stran na družbeno obrobje. Vendar ji ta njena premoč dolgoročno koplje grob. Ker, prvič, družba z dolgoletno prevlado ene opcije postane zaudarjajoča mlaka in se duši v lastni nesnagi, kar je danes značilno tudi za Slovenijo. Drugič, ker ta, na nepošten način pridobljena premoč še poglablja obstoječi razkol v narodu, kliče po spremembah in prisili odrinjeno stran, da se pobere, organizira in krene v protiofenzivo, kot to lahko vidimo iz omenjenih mogočnih civilnodružbenih gibanj. In, na koncu, ker prevelika in dolgotrajna družbena moč ene opcije ustvari pri njenih nosilcih slepoto, ki jih v njihovi oblastniški objestnosti prej ali slej pripelje do velikih napak, kot so npr. zgodovinski rop družbenega premoženja in tajkunstvo, pa afere Patria in KPK, družinski zakonik idr., ki se jim vračajo kot bumerang. Skratka, pričakujem v kratkem novo slovensko politično pomlad ali končno enkrat vendarle evropsko Slovenijo.
